V Kristusovem telesu se potrebuje vsakogar

sestra J. Anette Dennis

prva svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč

Zaradi našega zaveznega odnosa lahko doprinesemo k bolj zdravemu, odpornejšemu in bolj povezanemu svetovnemu sestrstvu.

Vsi želimo čutiti, da imamo mesto v obnovljeni Cerkvi Jezusa Kristusa, da pripadamo in da nas potrebujejo. Vsem sestram in bratom ne glede na starost ali okoliščine lahko pomagamo, da bodo čutili, da imajo mesto, da pripadajo in da jih tudi potrebujemo. Vsi smo otroci nebeških staršev in zato duhovne sestre in bratje. Te medsebojne povezave so izjemno pomembne.

Ko stopimo v zavezni odnos z Bogom, to ne poglobi in okrepi le našega odnosa z njim, ampak vpliva tudi na naš odnos z njegovimi drugimi otroki – našimi duhovnimi brati in sestrami. Z zavezami, ki jih sklenemo z Bogom, začenši s krstom, je neločljivo povezana naša odgovornost, da ljubimo drug drugega in drug za drugega skrbimo.

Problem osamljenosti

Ameriški minister za zdravstvo, vodja zdravstvenega izobraževanja za Združene države, je o pomenu odnosov izjavil naslednje: »Naša epidemija osamljenosti in izoliranosti je bila podcenjena kriza javnega zdravja, ki je škodovala zdravju posameznika in družbe. Naši odnosi so vsem na očem skriti vir zdravljenja in dobrega počutja. /…/ Glede na znatne zdravstvene posledice osamljenosti in izoliranosti moramo pri vzpostavljanju socialne povezanosti dati prav takšno prednost, kakršno smo dali drugim ključnim vprašanjem javnega zdravja. /…/ Skupaj lahko ustvarimo bolj zdravo, odpornejšo, manj osamljeno in bolj povezano [družbo].«

Skupaj lahko soustvarimo svetovno sestrstvo vseh starosti, ki bo zaradi našega zaveznega odnosa z Bogom in naše medsebojne odgovornosti, ki jo imamo kot učenke Jezusa Kristusa, bolj zdravo, odpornejše, manj osamljeno in bolj povezano.

Odrešenik je rekel: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Janez 13:35)

Medsebojne vezi

Epidemijo osamljenosti lahko upočasnimo tako, da v naših občestvih in zlasti v naših Društvih za pomoč ustvarimo prijetne in varne prostore, kjer vsi lahko občutijo Gospodovo ljubezen, ker jih obdaja naša ljubezen.

Naša izkušnja v cerkvi naj bi omogočila tiste ključne vezi z Gospodom in drug z drugim, ki jih tako potrebujemo za svoje telesno, čustveno in duhovno blagostanje. V enotnosti je velika moč, v raznolikosti pa lepota; v Kristusovem telesu se potrebuje vsakogar (gl. 1 Korinčanom 12:12–27). Tako kot velikanske sekvoje med seboj prepletejo korenine in se lahko uprejo silam narave, ker stojijo skupaj, moramo tudi mi v življenjskih viharjih skleniti roke, stopiti skupaj in krepiti drug drugega.

Ko zares spoznamo tiste, za katere menimo, da so drugačni od nas, se zavemo, da imamo več skupnega, kot smo mislili. Vsak človek lahko veliko prispeva, toliko lepih in raznolikih življenjskih izkušenj, ki nas v življenju lahko blagoslovijo. Če bomo poslušali zgodbe drugih in jih skušali razumeti, se bomo v srcu spremenili, obsojanje in strah, ki smo ju morda imeli do nekaterih, pa lahko nadomestimo z občutki hvaležnosti, da jih imamo v svojem življenju.

Gospod nam lahko pomaga, da druge ljudi vidimo, kot jih vidi sam, in nam srce navda z ljubeznijo ter nam omogoči, da ljudi okrog sebe spodbujamo, tolažimo, se z njimi smejemo, jočemo in podpiramo pripadnost. Pomagal nam bo vedeti, kaj je potrebno in kako biti blagoslov za druge na njihovi poti.

Seveda obstaja samo en Bog, ki lahko popolnoma razume in popolnoma sočustvuje. Kot del svojega odkupnega žrtvovanja je prenašal »bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste; /…/ [in] prevzel bolečine in bolezni svojega ljudstva« (Alma 7:11), zato smo lahko prepričani, da nikoli nismo zares sami.

Vsak od nas je poklican, da ima rad otroke nebeškega Očeta in jim služi, kakor bi Odrešenik. Z njim sodelujemo pri blagoslavljanju drugih, tako da tako oni kot mi v večji meri lahko občutimo Odrešenikovo ljubezen. Primimo se za roke in radostno pospremimo drug drugega domov. Pričujem, da je to sveto delo, h kateremu smo poklicani vsi.