Blagoslovi leta 1836 in težave leta 1837

Ko je bil januarja 1836 tempelj skoraj končan, so sveti v svoji sredi izkusili duhovne blagoslove templja. Obljubljeno jim je bilo, da bodo v kirtlandskem templju obdarjeni z močjo (gl. Nauk in zaveze 38:32, 38). Ta obljuba se je skladala s tem, kar je v Novi zavezi rekel Odrešenik svojim apostolom v Jeruzalemu. Po svojem vstajenju jim je rekel, naj ne odidejo pridigat, dokler ne bodo obdarjeni z »močjo z višave« (Luka 24:49). Potem pa so njegovi apostoli prejeli to moč na binkoštni dan, ko se je nanje spustil Duh, »kot bi se bližal silovit vihar /…/. [In v]si so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih.« (Apostolska dela 2:2, 4)

Januarja 1836 se je Joseph Smith sestal z drugimi cerkvenimi voditelji, da bi molili, drug drugega blagoslovili in opravljali cerkvene posle. Prerok Joseph je potem, ko so ga blagoslovili, imel videnje celestialnega kraljestva. Videl je nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa, Adama in Abrahama, svoja (še živa) starša in starejšega brata Alvina, ki je umrl brez krsta. Joseph je izvedel, da bodo »[v]si, ki so umrli, ne da bi za ta evangelij vedeli, ki bi ga sprejeli, če bi jim bilo dovoljeno ostati, /…/ dediči Božjega celestialnega kraljestva« (Nauk in zaveze 137:7).

Dva meseca kasneje, 27. marca 1836, so se sveti nagnetli v kirtlandski tempelj za posvetitev. Poslušali so Josephovo posvetitveno molitev, v kateri je nebeškega Očeta prosil, naj kirtlandski tempelj sprejme kot kraj, kjer se bo Odrešenik »lahko /…/ prikazal svojemu ljudstvu« (Nauk in zaveze 109:5). Sveti so, natrpani v tistem svetem prostoru, zapeli hvalnico »Božji Duh«. Enoglasno so vzkliknili: »Hozana! Hozána! »Hozana Bogu in Jagnjetu!«

Na posvetitvi in v tednu zatem so doživeli duhovne blagoslove. Postili so se, molili, vzeli zakrament, drug drugemu umili noge in doživeli videnja. Čutili so, da so močni, da gredo naprej in oznanjajo evangelij. Obdarjeni so bili z močjo z višave.

Toda duhovna prikazovanja se niso končala. 3. aprila 1836 se je Odrešenik prikazal svojima služabnikoma. »Z uma nama je bila odstranjena tančica in odprle so se nama oči razumevanja. Pred seboj sva zagledala Gospoda, ki je stal na vrhu ambona, rekoč: Jaz sem prvi in zadnji; jaz sem ta, ki živi, jaz sem ta, ki je bil umorjen; jaz sem vaš zagovornik pri Očetu.« (Nauk in zaveze 110:1–4)

Po Odrešenikovem prihodu so se tako Mojzes, Elias in Elija prikazali Josephu in Oliverju ter jima predali ključe, ki jima bodo omogočili, da bosta pridigala evangelij Jezusa Kristusa in zbirala Izrael, blagoslovila zemljo z Abrahamovo zavezo in pečatila družine (gl. 11.–16. verz).

A zgodba o Kirtlandu se s temi čudovitimi prikazovanji ne konča. Leto po posvetitvi templja se je skupnost začela krhati. Mednarodna gospodarska kriza je v Združenih državah povzročila množično brezposelnost. Po vsej državi so propadle banke, vključno z majhno banko, ki so jo ustanovili cerkveni voditelji v Kirtlandu, da bi spodbudili razvoj skupnosti. Joseph Smith in drugi cerkveni voditelji so obupno poskušali rešiti gospodarstvo skupnosti. Toda val svetovne gospodarske krize je bil prevelik. Ljudje so začeli izgubljati službe in domove. Številni so začeli godrnjati nad Bogom in Cerkvijo. Zakaj je Gospod dopustil, da je njegovo ljudstvo gospodarsko propadlo? Nekateri so začeli šušljati in nato razglašati, da je Joseph padli prerok.

Na enem od sestankov poleti 1837 v kirtlandskem templju je Joseph Smith starejši, cerkveni patriarh, govoril v sinovi odsotnosti. Ko je govoril, ga je neki odpadnik poskušal zvleči s prižnice. Ko je William Smith branil očeta, mu je soapostol grozil, da bo Williama ubil z mečem. Williama so obkolili drugi moški z noži in pištolami. Tempelj, ki je bil leto prej kraj svetosti in duhovnosti, je bil zdaj kraj nasilja, razdora in zmešnjave.

Ko se Joseph Smith vrnil v Kirtland, ga je večina članov Cerkve podprla kot preroka, toda trije apostoli so bili izločeni iz zbora dvanajsterih. Gospodarske težave so prerasle v duhovne težave. Čez nekaj mesecev je Gospod Josephu rekel, naj zaradi varnosti svoje družine in svojega življenja zapusti Kirtland.

Poročila očividcev pričujejo o težavah tistega časa. Vilate Kimball, žena apostola Hebra C. Kimballa, je svojemu možu, ki je takrat služil kot eden prvih misijonarjev v Angliji, poslala pismo. »Ne dvomim, da te bo bolelo srce,« je pisala Hebru in mu pripovedovala o odpadnikih. »Izpovedujejo, da verjamejo v Mormonovo knjigo in Nauk in zaveze, z dejanji pa ju zanikajo.«

Vilate je vedela, da Joseph ni popoln. V kirtlandski gospodarski krizi je delal napake. In še naprej je imela rada številne med odpadniki. Toda v dogodkih leta 1837 je videla globlji pouk: »Gospod pravi: Kdor karanja ne more prenesti, temveč me zanika, ne more biti posvečen.«

V istem pismu je Marinda Hyde možu Orsonu, prav tako apostolu, ki je služil v Angliji, dodala sporočilo. Marindin starejši brat je bil eden od apostolov, ki so zapustili Cerkev. »Nikoli niste bili priča takšnim časom v Kirtlandu, kot smo jim mi zdaj, saj se zdi, da je izginilo vse medsebojno zaupanje,« je zapisala.

Zakaj bi se spominjali tragedije leta 1837 in ne le zmagoslavja leta 1836? Ker ju seveda nikakor ni mogoče ločiti. Tako je tudi v naših življenjih. Bog nam vsem daje obdobja duhovnih blagoslovov, čase, ko govori našim dušam in nas za roko vodi po poti zavez. Daje nam obdobja stabilnosti, čase, ko imamo dovolj in na pretek, čase, ko so naše družine zdrave in srečne, čase, ko so naši prijatelji na dosegu roke in se pogovarjajo z nami. Vsi preživljamo čase, ki so kakor leto 1836.

Toda Bog ni nikoli obljubil, da bomo doživeli samo leto 1836. Za vsakega od nas prihaja leto 1837. Prihaja z gospodarsko nestabilnostjo, ko nas skrbi, od kod bo prišel denar. Prihaja z nestabilnostjo, ko naše družine trpijo zaradi nenadnih bolezni, kroničnih bolezni, depresije ali tesnobe. Prihaja z družbeno nestabilnostjo, ko se prijatelji odtujijo ali nas izdajo.

Če se ne spomnimo svojih izkušenj leta 1836 – svojih trenutkov, ko smo v življenju občutili Gospodove roke – nam leto 1837 lahko prinese duhovno nestabilnost. Lahko nas zamika, da bi rekli: »Ni vredno.« Lahko nas zamika, da bi rekli: »Bog me ne ljubi.« Lahko nas zamika, da bi rekli: »Joseph Smith ni bil prerok« ali »predsednik Nelson ni Božji prerok.« Lahko nas zamika, da bi rekli: »Pot zaveze ni zame.«

Toda če se duhovno spominjamo leta 1836 in v njem duhovno bivamo, celo ko doživljamo preizkušnje leta 1837, smo še vedno lahko zakoreninjeni v veri v Jezusa Kristusa, še vedno lahko vemo, da nas Bog ljubi, in še vedno lahko vemo, da je obnova evangelija in Cerkve Jezusa Kristusa prava in da Gospod vodi svojo Cerkev po svojih izvoljenih služabnikih.