Pismo tistim, ki stežka odpustijo

Dragi prijatelj,

zdi se, da je občutek prizadetosti ali užaljenosti občečloveška izkušnja. Ljudje okrog nas pogosto rečejo ali naredijo kaj, zaradi česar čutimo jezo, da nas ne vidijo, smo užaljeni, čutimo, da nas omalovažujejo ali ne cenijo.

Pred veliko leti me je nekdo v cerkvi prizadel. Bila sem jezna in razburjena in hotela sem, da se mi opraviči, vendar se ni. Skušala sem pozabiti, kaj se je zgodilo, misleč, da bosta bolečina in jeza, ki sem ju občutila, kar izginili.

Toda to jezo sem nosila s seboj več let. Zamera, ki sem jo čutila do tega človeka, ni hotela izginiti.

Nekega dne sem se o tej situaciji pogovarjala s prijateljico. V srcu sem začutila misel:

Odpusti.

Duh me je spodbujal, naj temu človeku, do katerega sem v sebi pogrevala toliko jeze, odpustim. Osupnila sem.

Kako naj mu odpustim? Jaz sem prizadeta, zato si zaslužim, da me prosi za odpuščanje, kajne?

Dolgo sem se borila s tem navdihom. Vendar sem premišljevala o Odrešenikovem zgledu in njegovih naukih o odpuščanju:

»Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.

Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« Matej 6:14–15

Odrešenik je celo na križu Očeta prosil, naj odpusti vojakom, ki so ga križali (gl. Luka 23:34).

Spomnila sem se tudi prošnje predsednika Russella M. Nelsona, naj bomo »ponižni, pogumni in močni, kar potrebujemo, da odpustimo in tudi prosimo za odpuščanje. /…/

/…/ Če se vam odpuščanje trenutno zdi nemogoče, prosite, da boste zaradi moči odkupne krvi Jezusa Kristusa prejeli pomoč.«

Z vsem tem v mislih sem veliko molila. Molila sem k nebeškemu Očetu, rekoč: »Če je tvoja volja, da temu človeku odpustim, odpri vrata in mi pomagaj, da se bo to zgodilo, ker nimam moči, da bi to storila sama.«

Naslednji dan sem se v cerkvi srečala s človekom, ki me je prizadel. Duh me je vodil in začutila sem, da ga moram prositi za odpuščanje. Opravičila sem se, ker včasih nisem bila dobra prijateljica, in vprašala, ali mi lahko odpusti. To so storili in v zameno so me prosili za odpuščanje za to, kar so storili. Odpustila sem jim.

Po tej izkušnji sem začutila olajšanje. Moja prizadeta čustva niso izginila naenkrat, vendar sem se počutila bolje. Osvobodila sem se bolečine in bridkosti, ki sta me tako dolgo mučili. Naprej sem šla lahko v miru.

Včasih se morda zdi, da je nemogoče odpustiti. Toda če se oklepamo jeze, nas samo še bolj boli. Nebeški Oče noče, da bi še naprej trpeli bolečino, žalost in jezo, zaradi katerih je Jezus tako drago plačal, da bi nas osvobodil. Ker nas ljubi, želi, da občutimo radost.

Prijatelji moji, prosim, bodite se pripravljeni odreči bremenom, ki jih imate. Predajte jih Odrešeniku in v svoje življenje spustite njegovo ljubezen. Ne odločite se za to, da vas bo še naprej bolelo. Namesto tega se odločite zanj.

Sestra Kristin M. Yee, druga svetovalka v generalnem predsedstvu Društva za pomoč, je pričevala: »Gospod zahteva, da odpustimo za svoje dobro. A ne reče nam, naj to naredimo brez njegove pomoči, njegove ljubezni, njegovega razumevanja. Zaradi naših zavez z Gospodom vsak lahko prejmemo krepilno moč, vodstvo in pomoč, ki jih potrebujemo, da odpustimo in da nam je odpuščeno.«

Dragi prijatelji, tako zelo ste ljubljeni. Vaša pot do odpuščanja verjetno ne bo videti kot moja. A ker smo vsi Božji otroci in ker smo tako zelo ljubljeni, bo Bog poskrbel za vsakega od nas glede na naše osebne potrebe. Pokazal nam bo pot ozdravljenja, četudi bo potreben čas.

Upam, da si boste prizadevali za odpuščanje, ki ga vaša duša tako obupno potrebuje. Upam, da so vam moje besede v pomoč, a še pomembneje, upam, da vam je Duh pričeval o resnici, da nam Odrešenik lahko prinese mir, olajšanje in celovitost.

Prisrčen pozdrav,

tvoja prijateljica