V srcu čutim mir

Junya Mizoguchi, Kjoto, Japonska

Kot študent zdravstvene nege sem čutil, da nimam časa za cerkveni poklic in za študij. Toda v mladosti sem spoznal, da služenje in poslušnost Božjim zapovedim vodita v srečno življenje.

V zgodnji mladosti sem razmišljal, da bi odšel iz Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. A obenem sem spoznal, da nisem živel po vseh cerkvenih naukih. Odločil sem se, da se želim, če bom iz Cerkve odšel, glede tega dobro počutiti.

Zato sem se odločil, da bom poskušal upoštevati vse, kar uči evangelij. Če bom potem v sebi čutil, da nauki nimajo smisla, bom odšel brez obžalovanja.

Z vso odločnostjo, umom in močjo (Nauk in zaveze 4:2) sem skušal biti poslušen temu, kar uči Gospod, in bil pozoren na to, kaj se bo zgodilo. Zaradi te izkušnje mi je bilo dano obdobje sreče do mere, ki je prej nisem skoraj nikoli izkusil. Ker sem ostal v Cerkvi, sem čutil, da lahko živim srečno življenje, vedoč, kaj je prava sreča.

Po tej izkušnji sem se odločil, da grem na misijon in govorim o miru, ki sem ga občutil v srcu. Ne glede na preizkušnje, s katerimi se bom soočil, sem spoznal, da me bo Bog, če bom molil k njemu, podprl, mi dal upanje in mi pomagal razumeti razlog mojih težav.

Kaj naj naredim?

Po misijonu sem študiral za medicinskega brata in sem vsak dan veliko časa porabil za usposabljanje na delovnem mestu. Zatem sem do dveh ali treh zjutraj delal domačo nalogo. Potem sem malo spal, preden sem naslednji dan imel še več usposabljanja na delovnem mestu.

Takrat sem služil kot oddelčni predsednik Mladeničev. Zelo težko sem študiral in opravljal svoj cerkveni poklic. Vendar sem vedel, da če bom poklic opustil, mladeničev ne bom mogel učiti o pomembnosti tega, da hodimo po Božji poti, niti prejeti blagoslovov, ki jih je Bog pripravil zame.

»Kaj naj naredim?« Vprašal sem nebeškega Očeta. »Moje telo in um sta v razsulu in mislim, da ne opravljam tiste vrste dela, kakršnega želiš.«

Po molitvi sem bil potolažen. Čutil sem, da mi Bog govori: »Ta čas, ko trdo delaš, je zate pomemben. Tvoj natrpani urnik bo morda težak, toda če boš to preizkušnjo zdaj premagal, te bom uporabil, da bom blagoslovil in pomagal številnim drugim v prihodnosti.

Ta odgovor mi je zagotovil, da imam namen, da bom, če bom vztrajal, v prihodnosti lahko opravil posebno delo.

Mladeničem sem priznal, kako težka je zame šola. Rekel pa sem jim tudi, da sta Cerkev in evangelij pomembna in bi morala biti središče našega življenja tudi sredi težav. Rekel sem jim, da jih imam rad, in jim povedal, da si močno prizadevam izpolniti svoj poklic, ker je zame ravno tako pomemben kot študij. Ko se jih je resnica tega dotaknila v srcih, so jim po licih pritekle solze.

Blagoslovljen zaradi služenja

Ko sem še naprej služil mladeničem in jih poučeval evangelij, sem veliko premišljeval o njihovih zapletenih mladostniških občutkih, ko so hodili v cerkev in se učili evangelij. Osredotočil sem se na njihovo duševno zdravje in vsakemu pomagal pri njegovih potrebah.

Služenje mladeničem mi je pomagalo, da sem pridobil sposobnost opazovanja in zaznavanja majhnih sprememb pri ljudeh. Zdaj, ko delam kot medicinski brat in skrbim za na ducate bolnikov, sem to sposobnost izkoristil v odnosih z drugimi.

»Ta pacient pravi, da resnično razumeš, kaj čuti,« mi povedo sodelavci. Ali pa pacient reče: »Vidim, da se z vami zlahka pogovarjam.«

Služenje v cerkvenih poklicih me je blagoslovilo tudi doma. Ko sem se naučil postajati manj osredotočen nase, sem se naučil dajati prednost ženi.

»Če bi bil jaz nebeški Oče,« se vprašam, »kako bi okrepil to družino in kaj bi moral delati, da bi to dosegel?«

Ker sem evangelij preučeval z vsem srcem, vem, kako in zakaj naj svoje otroke učim, da je Cerkev pomembna. Z ženo veva, kako družino hraniti duhovno, ker svoje nauke utemeljujeva na Odrešenikovih naukih.

V srcu čutim upanje in mir, ker upoštevam Gospodove nauke in prisluhnem njegovemu navdihu. Ob strani mi stoji že vso pot, blagoslavlja me zaradi moje poslušnosti in poklicev, ko blagoslavljam druge in jim pomagam. Ne glede na preizkušnje želim živeti tako, da lahko delam, kar želi Jezus Kristus (gl. 2 Nefi 32:3).