Pobeg iz Vietnama

Ilustriral: David Green

Na sončno nedeljo aprila 1975 je v vietnamski državi, ki jo je razdejala vojna, v lokalno zgradbo za bogoslužje vstopil Nguyen Van The (izgovarja se »Taj), predsednik sajgonske veje. Takoj so ga obstopili člani veje, obrazi katerih so odražali razočaranje in upanje. »Predsednik! Predsednik The!« so vzkliknili. »Kakšne novice imate?«

»Po zakramentnem sestanku vam bom povedal vse, kar vem,« je rekel. Vse v množici je rotil, naj ostanejo mirni. »Dobili boste odgovore na vsa vaša vprašanja.«

Vietnam je bil desetletja razdeljena dežela. Spopadi so izbruhnili kmalu po drugi svetovni vojni. Ameriške sile so se skoraj desetletje borile skupaj z Južnimi Vietnamci proti komunistični vladavini Severnega Vietnama, vendar se je Amerika zaradi velikega števila padlih iz vojne umaknila. Zdaj so severnovietnamske sile prodirale proti južni prestolnici Sajgon.

Ko je predsednik The stopil v kapelo in se usedel na stol pred zbranimi, je zaslišal grmenje topniškega orožja. Vojna, ki je k obnovljenemu evangeliju pripeljala toliko vietnamskih svetih, je vejo zdaj razklala na pol.

Predsednik The je po sestanku svete obvestil, da je veleposlaništvo Združenih držav Amerike pripravljeno evakuirati člane Cerkve. Člani veje so vztrajali, da je treba družino predsednika Theja nemudoma evakuirati, da bo vso pozornost lahko namenil evakuaciji vseh drugih.

Njegova žena Lien in njuni trije otroci so skupaj z materjo in sestrami nekaj ur kasneje odleteli iz Sajgona.

Naslednji dan sta predsednik The in še en sveti Tran Van Nghia skočila na motor, da bi poiskala pomoč pri mednarodnem Rdečem križu. Toda kmalu sta naletela na tank z veliko strelno cevjo, ki se jima je hitro približeval.

Nghia je zavil s ceste in s predsednikom Thejem sta se zakotalila v jarek, da bi se skrila. Tank je odhrumel mimo.

Sajgon je bil zdaj v severnovietnamskih rokah.

Teden dni kasneje, maja 1975, je Le My Lien sestopila z natrpanega avtobusa pred vojaškim oporiščem blizu San Diega v Kaliforniji na zahodni obali Združenih držav. Pred njo je bilo razvejano mesto šotorov, postavljenih za zatočišče osemnajst tisoč beguncev iz Vietnama.

Lien ni imela denarja in je le malo znala angleško. Morala je skrbeti za svoje tri otroke, medtem ko je čakala na novice o svojem možu v Vietnamu.

Prvo noč v taboru je Lien je naredila vse, da bi bilo njenim otrokom udobno. V taboru ji niso dali odej in našla se je ena sama otroška posteljica. Njena sinova, Vu in Huy, sta se stisnila na posteljico, medtem ko je dojenček spal v viseči mreži, ki jo je Lien naredila iz rjuhe in gumijastih vrvi.

Lien se ni mogla uleči nikamor, zato je spala sede na robu otroške posteljice in se naslanjala na šotorsko palico. Noči so bile mrzle in zdravje se ji je poslabšalo. Kmalu so ji dali diagnozo tuberkuloze.

Nenehno je molila, da bi njen mož ostal močan, saj je verjela, da bo preživel svojo mero trpljenja, če bo ona preživela svojo. Odkar so poleteli iz Sajgona, o njem ni slišala ničesar.

Ko je Lien vsako jutro zibala svojega jokajočega dojenčka, je tudi ona jokala. »Prosim,« je rotila Gospoda, »dovoli mi, da preživim še ta dan.«

Leta 1976 je bil predsednik The zaprt v Thành Ông Nămu. Obupano je želel slišati novice o svoji ženi in otrocih, toda vse, kar je vedel o tem, kje je njegova družina, je prišlo iz telegrama predsednika misijona v Hongkongu: »Lien in družina dobro. V Cerkvi.«

Zdaj, več kot leto kasneje, se je The spraševal, kdaj bo spet svoboden.

Življenje v zaporniškem taborišču je bilo ponižujoče. The in njegovi sojetniki so bili nastanjeni v vojašnicah, ki so jih poselile podgane. Spali so na posteljah iz jeklenih plošč. Zaradi borne in pokvarjene hrane, kakor tudi nehigienskih razmer v taborišču, so bili moški dovzetni za bolezni, kot sta griža in beriberi.

Prevzgoja po načelih nove vlade je vključevala težaška dela in politično indoktrinacijo. Vsakdo, ki je kršil taboriščna pravila, je lahko pričakoval brutalno pretepanje ali samico.

Doslej je preživel tako, da je ostajal neopazen in se oklepal vere. Nekaj časa je premišljeval, da bi pobegnil iz taborišča. Toda čutil je, da ga Gospod zadržuje. »Bodi potrpežljiv,« je šepetal Duh. »Ob Gospodovem času bo vse dobro.«

Čez nekaj časa je izvedel, da ga bo v taborišču lahko obiskala njegova sestra Ba. Če bi ji skrivaj lahko dal pismo za svojo družino, bi jim ga lahko poslala.

Na dan Bajinega obiska je The čakal v vrsti, ko so stražarji pred njim vsakega zapornika temeljito preiskali. Sporočilo je skril za trakom iz blaga na notranji strani čepice. Nato je v čepico dal zvezščič in pisalo. Zvezščič bi z malce sreče zamotil stražarje.

Pregledali so pisalo in zvezek, nakar so ga spustili mimo.

Kmalu je videl svojo sestro in ji potisnil pismo v roke. Jokal je, ko mu je Ba dala nekaj hrane in denarja. Verjel je, da bo pismo poslala Lien.

Šest mesecev kasneje se je Ba vrnila v taborišče s pismom. V njem je bila fotografija Lien in otrok. Spoznal je, da ne more več čakati.

Mora najti pot iz taborišča in priti v objem svoje družine.

LDS Social Services je v okviru svojega poslanstva, da skrbi za družine, s člani Cerkve v Združenih državah uredila, da bodo skrbeli za okrog 550 vietnamskih beguncev, med katerimi večina ni bila članov Cerkve. Lien in njeno družino sta sponzorirala Philip Flammer, profesor na Univerzi Brighama Younga, in njegova žena Mildred. Družini sta pomagala, da se je iz Kalifornije preselila v Provo v Utahu.

Lien je sprva le stežka našla delo. Philip jo je odpeljal v trgovino z rabljenimi izdelki, da bi zaprosila za hišniško delovno mesto. Toda menedžer je na razgovoru raztrgal njeno srednješolsko diplomo in ji rekel: »To tukaj ne velja.«

Kmalu je našla začasno delo obiranja češenj v bližnjem sadovnjaku. Nato je našla delo šivilje in za dodaten zaslužek pekla poročne torte. S Philipovo pomočjo je denar služila tudi s tipkanjem poročil za študente BYU.

Lien je sredi družinskih stisk ostala zvesta Gospodu. Svoje otroke je učila o moči molitve, vedoč, da jih lahko vodi skozi njihove težke preizkušnje.

Nato je Lien konec leta 1977 izvedela, da je njen mož v begunskem taborišču v Maleziji. Vietnam mu je uspelo zapustiti na stari ribiški ladji, potem ko so ga končno izpustili iz Thành Ông Năma. Zdaj je bil pripravljen, da se ponovno združi s svojo družino. Potreboval je le sponzorja.

Lien je začela delati še več ur, da bi prihranila dovolj denarja, da bi Theja pripeljala v Združene države.

Januarja 1978 je Le My Lien živčno sedla v avtomobil, namenjena na mednarodno letališče Salt Lake City. Podala se je na pot, da bi prvič po skoraj treh letih srečala svojega moža.

Ko je Lien prispela na letališče, se je pridružila drugim prijateljem in članom Cerkve, ki so prišli, da bi mu izkazali dobrodošlico.

Lien je Theja kmalu zagledala, kako se je spuščal po stopnicah. Videti je bil bled in izgubil je žar v očeh. Toda ko je zagledal Lien, jo je poklical. Lien je v srcu kipelo.

Theja je močno objela. »Hvala Bogu v nebesih,« je zašepetala, »končno si doma!«