Preprosti načini, kako pri skrbnem služenju postanemo bolj podobni Kristusu

Francisco Lázaro Campos de Sousa, Brazilija

Na sestanku predsedstva zbora starešin sem začutil željo, da bi spoznal člana zbora, ki ni bil dejaven, nekoga, ki ga nisem srečal. Nekega dne sem po nakupovanju začutil potrebo, da bi se oglasil pri njem doma. Obotavljal sem se, a občutek, naj se z njim dobim, se je krepil. Predstavil sem se in rekel, kar mi je prišlo na misel. Rekel sem mu, da ga Gospod potrebuje, on pa potrebuje Gospoda.

Govoril je o boleči osamljenosti in drugih težavah. »V zboru boš našel prijatelje, ki bodo pomagali in te podpirali,« sem mu dejal. Veselo je sprejel moje povabilo in se udeležil nedeljskih sestankov.

Sprva ga nisem poznal, a Gospod ga je poznal in čutil njegovo srce. Moje prepričanje se je ponovno potrdilo. Ko služimo Očetovim otrokom in molimo, da bi poznali njihove potrebe, nas Gospod vodi k njim. Deležni smo radostne izkušnje, ko »dvigne[mo] roke, ki so povešene, in okrepi[mo] klecava kolena« (Nauk in zaveze 81:5).

Ana Rodriguez Ramirez, Španija

Na misijonu sva bili z družabnico nekega dne navdihnjeni, naj obiščeva sestro v oddelku. Iz papirja sva izrezali srčke in nanje napisali ljubeča sporočila, da bi jo spomnili na njeno vrednost.

Prišli sva k njej, misleč, da je ne bo doma. Ko sva pritrjevali papirnate srčke, je z avtomobilom pripeljala prav do hiše. Z družabnico sva se skušali skriti, da bi jo prijateljsko presenetili, a zaman. Videla naju je.

Ta sestra je iz avta stopila s solzami na licih. Objela naju je in rekla: »Moja angela sta. Vedno sta na voljo, ko vaju najbolj potrebujem. Hvala.«

Povabila naju je naprej in nama povedala za dolg dan, ko se je spopadala s hudo družinsko situacijo. Samo poslušali sva jo. Povedali sva ji, kako zelo jo Bog ljubi in da ni pozabil na to, kar preživlja. Z njo sva brali svete spise in ko sva odhajali, je njen dom navdajal Sveti Duh.

Učenci Jezusa Kristusa so »voljni /…/ tolažiti tiste, ki potrebujejo tolažbo« (Mozija 18:9). Zaupa nam, da bomo sodelovali pri njegovem velikem delu – višjem in svetejšem skrbnem služenju. Če si vzamemo čas, da ljudi spoznamo in jim prisluhnemo, smo bolje pripravljeni, da smo Božji angeli na zemlji.

Talia Rodríguez, Švica

Molitev je sestavni del tega, da skrbno služimo kakor Odrešenik. Z molitvijo lahko začnemo svoje iskanje, da bi vedeli, koga blagosloviti. Z njo lahko lažje razumemo nebeško voljo glede tega, kako naj blagoslavljamo. Molitev je tudi ključni korak, da se naučimo, kako opravljati svojo dolžnost.

Moj mož Mario je ob pojavu covida pred cepljenjem zbolel za to boleznijo. Škof je starešino Moronija iz našega oddelka prosil, naj mu da duhovniški blagoslov.

Ker se Moroni ni hotel okužiti z virusom in ga razširiti na svojo družino, je potreboval nebeško potrditev, preden je nadaljeval. Z ženo je pokleknil v molitvi in čakal na mirno zagotovilo. Ko sta začutila mir, mu je žena rekla: »Pojdi z oklepom, Moroni.«

Ko je prišel k nam domov, smo videli Gospodovega bojevnika. Mož je jokal od radosti, ko je zagledal brata, ki je pogumno prihajal, da bi mu dal želeni blagoslov. Te izkušnje ni moč opisati z besedami.

Odrešenik je prišel po svojem služabniku, našem dragem bratu Moroniju, ki je Mariu položil roke na glavo in ga blagoslovil, kakor bi ga Kristus.

Geiziane Morais Freitas Duarte, Brazilija

Nekoč sem služila sestri, ki je prenehala hoditi v cerkev. Ko sem jo obiskala, sem ji povedala, kako zelo Odrešenik ljubi njo in njeno družino. Vedno sem jih povabila, naj pridejo naslednjo nedeljo v cerkev. To se je nadaljevalo dolgo, vendar ni nikoli prišla. Čutila sem, da izgubljam pogum. Skušnjava, da bi obupala, je bila huda. Toda vsakič, ko sva z družabnico prišli k njim domov, sva dobili bežen pogled v nebesa. Vedno sva si jih predstavljali v templju, oblečene v belo. Vedeli sva, da se morava še naprej truditi.

Po številnih molitvah in obiskih je končno napočil dan – družina je prišla v cerkev! Vsak teden so se vračali. Družina je trdo delala, da bi dobili vero in stopili na pot zavez. Postalo je očitno, da jih je evangelij okrepil.

Naposled sem prejela povabilo na njihovo tempeljsko pečatenje. Ko sem gledala sveto uredbo, si nisem mogla pomagati, da ne bi potočila solz radosti. To je bil čudež.

Včasih sem hotela obupati. Toda vsakič, ko sem jih obiskala, sem videla tempelj. Bog mi je pokazal bežen vpogled v načrt, ki ga je imel za to družino. Uporabil me je kot svoje orodje, da sem ostala v stiku z njimi. Hvaležna sem mu, ker mi je pokazal pravo vizijo skrbnega služenja.

Radost in moč skrbnega služenja prejmemo, ko v življenju nekoga postanemo blagoslov in mu služimo, kakor bi mu Odrešenik. Generalna predsednica Društva za pomoč Camille N. Johnson je učila, da »[č]e naredi[mo] karkoli, da bi drugim prinesli pomoč – posvetno ali duhovno, /…/ jim prinaša[mo] ljubezen Jezusa Kristusa. Pričujem, da boste, če boste to delali, blagoslovljeni tako, da boste v Bogu prejeli tolažbo.«

Pri svojem skrbnem služenju postanemo bolj podobni Odrešeniku, če se v svojih prizadevanjih obračamo na Gospoda po pomoč. Upoštevamo navdih, spoznavamo tiste, ki jim služimo, zanje molimo, jim pomagamo skleniti in spolnjevati zaveze ter vztrajamo v svojih prizadevanjih.

Odrešenikovo služenje – vsako posebej – je dober vzorec za naše (gl. 3 Nefi 11:15). Starešina Juan Pablo Villar od sedemdeseterih je učil: »Če bomo sledili Jezusu Kristusu – Velikemu skrbnemu bratu – in skrbno služili drugim, kot bi on, nas bo okrepil in nam dal moč. S svojim skrbnim služenjem lahko blagoslovimo življenja drugih ter sami najdemo mir in radost.«