Sem dovolj dober?

William Randall (Randy) Cone, Maryland, ZDA

Mislil sem, da bom vero, ljubezen in duhovno resnico našel v alternativnem življenju. A jih nisem. Našel sem jih v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in v templju.

Ko sem bil najstnik, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja divjala vietnamska vojna. John F. Kennedy je bil umorjen, prav tako Martin Luther King ml. in Robert Kennedy. Upiral sem se staršem in vsem običajem in ustanovam tistega časa. Nisem se hotel poročiti ali imeti otrok v svetu, ki je bil tako nasilen, nepošten in disfunkcionalen.

V prvem letniku sem opustil srednjo šolo, se preselil v okrožje Haight Ashbury v San Franciscu v Kaliforniji v ZDA in med letoma 1969 in 1972 živel hipijevsko življenje. Stanoval sem v komunah, se lotil vsakršnega dela, ki sem ga le našel, ter sprejel idealistični in hedonistični življenjski slog, vključno z zlorabo drog.

fant z dolgimi lasmi in brado — Ko je bil Randy najstnik, je mislil, da ga v življenju ne čaka srečna prihodnost. Upiral sem se staršem in vsem običajem in ustanovam tistega časa.

Obenem sem iskal vero, ljubezen in duhovno resnico. Meditiral sem in proučeval različna verstva in iz njih izluščil vse, kar se mi je zdelo resnično ali dragoceno. A vse moje iskanje se je končalo z razočaranjem. Ker je moj brat John vedel, kaj iščem, mi je poslal Mormonovo knjigo.

»To moraš prebrati,« je zapisal John, ki se je Cerkvi pridružil že prej.

Ko so me odpustili, ker sem v službi na bencinski črpalki bral Mormonovo knjigo, sem pomislil: To ne more biti dobro.« Knjigo sem vrgel stran.

Nedolgo zatem mi je John povedal, da prihaja v področje zaliva San Francisca s pevsko skupino z Univerze Brighama Younga.

»Rad bi te videl,« je rekel in predlagal, da bi se srečala pred oaklandskim templjem v Kaliforniji.

Ko sem se ponoči vozil okrog zaliva, sem pogosto videl tempelj. Duhovno me je pritegnil, zato sem o njem bral in hotel vstopiti. Z Johnom sva se nekega zgodnjega jutra dobila na tempeljskem zemljišču. Ko sva se nekaj časa družila, mi je rekel, da je napočil čas, da njegova skupina vstopi v tempelj.

»Randy, ne boš mogel v tempelj,« mi je povedal John.

»Vem, sem hipi,« sem odgovoril, »vendar sem proučil vzhodnjaška verstva, sem vegetarijanec, živim v komuni, kjer imamo vse skupno, in imam dvajset dolarjev. Koliko bi bila vstopnina?«

»Zdaleč več kot to,« je odgovoril John. »Nisi dovolj dober.«

Takrat sem se imel za intelektualno, filozofsko in duhovno naprednega. Kako naj ne bi bil dovolj dober?

Poln upanja

Moji starši več let niso vedeli, kje sem. Bila sta dobra človeka, ki sta mi skušala omogočiti najboljšo možno izobrazbo, in sta bila nad mojimi odločitvami razumljivo razočarana. Ko je oče zbolel, me je mama prepričala, naj se vrnem domov v Washington D.C. Ko sem prispel, mi je John našel službo v ekipi, ki je gradila tempelj v Washingtonu D.C.

Tega nisem vedel, vendar je poskrbel, da sem delal s skupino bivših misijonarjev. Osupnilo me je, da je John Howell, glavni delovodja, na začetku vsakega delovnega dne člane ekipe prosil, naj molijo – česar pri ekipah, s katerimi sem delal prej, nisem nikoli videl.

Nekega dne nas je v službi več montiralo ena od težkih vhodnih vrat templja, ki so padla in mi sploščila prst, ki je bil tanek kot kovanec. John je prihitel k meni, pogledal moj prst, zaprosil za posvečeno olje in mi dal blagoslov. Prst se mi je zacelil tako hitro, da mi ni bilo treba k zdravniku.

Ob drugi priložnosti so mi dali britvico in mi rekli, naj strgam koščke odpadkov z betonskih tal.

»Zakaj?« sem vprašal enega od članov naše ekipe. »Mar ne polagajo preprog?«

»Randy, ne veš, čigava je ta hiša, kajne?« je odgovoril. »Izpopolnjujemo jo za popolnega.«

Svet se je utapljal v cinizmu, zagrenjenosti, sovraštvu in strahu, vendar sta me zgled in poučevanje teh fantov navdala z upanjem. Ko so člani ekipe z mano govorili o svojih prepričanjih, sem vedel, da so poštena in pristna. Dve leti svojega življenja so posvetili služenju drugim in bili so inteligentno optimistični. Želel sem si, da bi bilo to, kar so učili, res. Čutil sem, da dobivam razsvetljenje, ki sem ga iskal, in da me Gospod duhovno pripravlja.

John Howell mi je predlagal, naj se sestanem z rednimi misijonarji. Namesto tega sem se odločil, da me bosta učila moj brat in eden od njegovih prijateljev, še en bivši misijonar. Ko sta me učila, sem hotel zunanje, neizpodbitne dokaze, da je to, kar se učim, res. Brez tega dokaza nisem želel nadaljnjih razgovorov.

Ko sem ju vprašal, kako sta spoznala resnico, sta odgovorila: »Brala sva, molila in čutila pričevanje Svetega Duha.« Rekla sta mi, da tudi sam potrebujem tako pričevanje.

Tistega večera sem šel v gozdiček blizu svoje soseske. Ne vem, kako dolgo sem molil, vendar sem molil s popolnim namenom. Bogu sem vedno znova zastavljal ista štiri vprašanja: »Ali je Mormonova knjiga Božja beseda? Ali sta se ti in tvoj Sin prikazala Josephu Smithu? Ali je to prava Cerkev Jezusa Kristusa? Ali sem dovolj dober, da postanem član?«

Odgovor na vsako vprašanje mi je štirikrat zašepetal v dušo: »Da.« To šepetanje so spremljali spokojni in plemeniti občutki.

S sklonjeno glavo, na kolenih v molitvi in oblit s solzami sem vzkliknil: »Če je to odgovor, ki mi ga boš dal, potem ga sprejmem in bom svoje življenje v celoti posvetil tebi in temu evangeliju, kot mi ga boš razodel.« Z besedami ni moč izraziti misli, občutkov in resnic, ki so me prežele.

Pričevanje, ki sem ga prejel tistega večera, je bilo nesporno in je zdaj tako močno, kot je bilo takrat. Od te molitve mi je Bog te odgovore dokazal na tisoče čudežnih in praktičnih načinov.

avtor kot fant — »Cerkev je čudež,« pravi Randy, ki je na sliki mesec dni po krstu. »In moje življenje v Cerkvi je bilo čudežno.«

V meni je plamtel ogenj

Kmalu po tem, ko sem se leta 1974 krstil, sem se z bratom Johnom udeležil svoje prve generalne konference v Salt Lake Cityju. Presenečen sem bil, ko je starešina Boyd K. Packer (1924–2015) iz zbora dvanajstih apostolov, ki je mojo teto spoznal v New Yorku tri tedne pred konferenco, med svojim nedeljskim dopoldanskim govorom omenil Johna in mene.

Starešina Packer je navajal mojo teto in rekel: »Dva od mojih nečakov sta se pridružila vaši Cerkvi. Težko verjamem, kako jima je to spremenilo življenje.«

Zaradi te korenite spremembe (gl. Alma 5:14) je v meni zagorel ogenj, ki sem ga želel prenesti drugim. Kmalu sem se znašel v Idahu kot redni misijonar. Na polovici misijona mi je umrl oče, ki je bil moj največji junak in najboljši prijatelj. Mama je poklicala predsednika misijona in prosila, naj se vrnem domov, da bom imel pogrebni nagovor. Ko mi je predsednik misijona prepustil odločitev, ali naj odidem, sem mu povedal, da želim pred odločitvijo štiriindvajset ur moliti in se postiti.

Tisto noč sem sanjal. Prikazal se mi je oče. Sredi vzvišenih in pomenljivih pogovorov z njim mi je rekel: »Sin, ostani na misijonu.«

Upošteval sem očetov nasvet in ostal.

mladenič kot misijonar — V Randyju je zaradi korenite spremembe po spreobrnitvi zagorel ogenj«, ki ga je želel razdajati kot redni misijonar.

Šest mesecev po misijonu sem za roko držal mamo, ko je zadnjič izdihnila. Desetletja pozneje je moja žena Lisa v stari škatli našla pismo mojih staršev. Oče mi ga je napisal med misijonom, vendar je umrl, preden ga je odposlal.

»Srce nama je in bo vselej prežemala ljubezen do tebe. Zavedam se, da stvari niso bile vedno popolne, a tako je v življenju. /…/ Kristus ni rekel: ‘Hodi za menoj in bo enostavno.’ Rekel je: ‘[Vzemi] svoj križ ter hodi za menoj.’ [Matej 16:24] Kristus je nosil križ, vsi mi pa imamo svoje trščice. Morda bo naše mesto v nebesih odvisno od tega, kako ravnamo s svojimi. Sin, zelo te imava rada.«

Kaj sem iskal

Med odraščanjem sem bil do svojih staršev grob, vendar nikoli nisem podvomil, da me imata rada. Odkar sem našel Cerkev, sem trdo delal, da sem se jima zahvalil in jima izkazal spoštovanje.

17. februarja 2018, dva tedna pred zaprtjem templja v Washingtonu D.C. zaradi prenove, sem se dvainštirideset let potem, ko sta prešla skozi tančico v večnost, pečatil k očetu in materi. Moj najstarejši sin William je deloval kot namestnik za mojega očeta, Lisa pa je bila namestnica za mojo mamo. Čutil sem, da sta bila moja starša, ki sta bila pečatena drug z drugim že prej, oba prisotna v duhu.

V templju najdemo vezi, ki nas za vedno povežejo z našimi najdražjimi. O tem sem prepričan.

V mladih letih se nisem hotel poročiti ali imeti otrok. A danes so moja žena, otroci in vnuki moji največji zakladi. Cerkev je čudež in moje življenje v Cerkvi je čudežno. Kakor pravi Joseph Smith: »Če ne bi izkusil, kar sem, ne bi verjel niti sam.«

Pred petdesetimi leti sem bil gradbeni delavec pri gradnji templja v Washingtonu D.C. Prepričan sem bil, da me v življenju ne čaka srečna prihodnost. Danes sem uredbeni delavec v tem istem templju in sprejel sem Gospodovo povabilo, naj hodim za njim, prejmem njegovo ozdravljenje, sprejmem njegove uredbe in si prizadevam, da bi mu postal podoben.

nasmejana mož in žena stojita skupaj — Randy in njegova žena Lisa služita v templju v Washingtonu D.C., pri gradnji katerega je sodeloval pred petdesetimi leti.

Obnovljena Cerkev ni teorija, filozofija ali zgolj skupnost oziroma kultura. To je prava Cerkev našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.

Mislil sem, da bom to, kar sem iskal, našel v San Franciscu. A nisem. Našel sem v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in v Gospodovi hiši, »kronskem dragulju obnove«.