Služenje apostolov: delo, ki ga ne more opravljati nihče drug

Vsak apostol v svojo zadolžitev vnese edinstvene talente in izkušnje. Vsak se je odlikoval v svoji karieri. Vsak je drugačen po osebnosti in slogu, vendar imajo skupne dobre lastnosti. Srečni so, optimistični in pomirjajoči. Tisti, ki srečajo apostole Jezusa Kristusa, so pogosto navdušeni nad njihovo vljudnostjo in pristno naravo.

V apostolih je čutiti nujnost, da bi stvari opravili – težnjo po blagoslovu, tolažbi in pričevanju.

»Že tri desetletja mi je v čast in privilegij sodelovati s člani zbora dvanajstih apostolov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni,« je dejal predsednik Jeffrey R. Holland, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajsterih. »Brez izjeme mi je vsak od teh mož pomagal, da sem postal boljši učenec Jezusa Kristusa.

Ko smo se nedavno zbrali, da bi naredili fotografijo zbora, sem začutil neizmerno hvaležnost, da sem del stalnega reda starodavnih in sodobnih učencev Jezusa Kristusa.

Imena in obrazi /…/ v tem zboru se sčasoma spreminjajo, toda to, kar je bistveno, ostaja: Vsak apostol je sprejel nalogo, da bo ‘posebna priča Kristusovega imena po vsem svetu.’ [gl. Nauk in zaveze 107:23] Nikomur ne bi bilo mogoče zaupati prijetnejšega dela, niti ne odličnejše skupine ljudi, s katerimi bi ga lahko opravljali.«

»Danes so me preplavili občutki hvaležnosti za Odrešenika, ko smo o njegovem žrtvovanju premišljevali na dveh posebnih lokacijah,« je dejal starešina Dieter F. Uchtdorf, ko je leta 2023 potoval po svetih krajih v Izraelu. »Šli smo h grobu v vrtu, kamor so morda položili Kristusovo telo.

Obiskali smo tudi območje, ki ga nekateri pojmujejo kot vrt Getsemani. Ko smo hodili med stoletnimi oljkami, smo poslušali svetopisemske verze, ki opisujejo Odrešenikovo spoštovanje zbujajoče žrtvovanje za nas v vrtu in na križu.

Mukotrpna izkušnja Jezusa Kristusa v getsemanskem vrtu in na križu si zasluži naše popolno spoštovanje in skrajno spoštljivost. Podobno si čudoviti dogodki, ki so se zgodili tretji dan po njegovem križanju, zaslužijo, da v naših srcih in mislih zavzamejo mesto občudovanja in večne hvaležnosti.

Kot Kristusov učenec sem blagoslovljen, da lahko oznanjam svoje pričevanje, da živi!«

Starešina Gerrit W. Gong je v objavi na družbenih omrežjih spodbudil k spoštovanju do Gospoda: »Vselej govorimo z ljubečo in spoštljivo hvaležnostjo za Božje delo in slavo in vrline, milost in milostljivost Jezusa Kristusa in za njegovo odkupno žrtvovanje.«

»Gospod potrebuje veliko časa, da izšola apostola,« je rekel predsednik Russell M. Nelson. »Ko je ta mož poklican med dvanajstere, Gospod pričakuje, da bo ta mož prispeval nekaj edinstvenega.«

Na poti vsakega apostola pridejo preizkušnje – »preverjanja poguma in potrpežljivosti« – vedno zahtevajo poglabljanje vase, včasih so življenjsko nevarne.

»Vedno obstaja preizkušnja,« je rekel predsednik Nelson, ko je opisal delo služenja Gospodu. »Ali ste pripravljeni početi res težke stvari? Ko boste pokazali, da ste pripravljeni opraviti svoj del, vam bo pomagal.«

Ko je starešina Cook nagovoril člane v Avstraliji, je nekoliko spregovoril o svoji izkušnji in povedal, kako člani zbora dvanajstih apostolov čutijo, da so nepripravljeni in neustrezni, prav kakor se včasih počutijo oddelčni voditelji. »Ker si apostol v služenju Gospodu, postaneš nadvse ponižen,« je dejal.

Starešina Neil L. Andersen je kot novo poklicani apostol pojasnil, da se je sicer počutil neustrezno in ponižno, a mu je bilo v tolažbo, da ga je Gospod blagoslovil vsaj z eno vrlino: »Po moči Svetega Duha popolnoma in zanesljivo vem, da Jezus je Kristus, ljubljeni Božji Sin.«

»Vprašali so me, kako je biti novi apostol,« je starešina Patrick Kearon rekel dan po tem, ko je bil poklican v zbor dvanajsterih.

»Izkusil sem vsa čustva in vem, da presega moje moči. Vendar bom prosil za pomoč. Popolnoma verjamem v ljubečega Očeta v nebesih in njegovega Sina, našega Odrešenika. Vem, da mi bosta pomagala. Na to računam. Po svojih najboljših močeh se bom potrudil, da bom sčasoma postal podoben apostolu, kot si ga morda predstavljate.

In tako ta dan, ko se 24 ur po tem, ko sem bil poklican, trudim, da bi se s tem sprijaznil, če imate dan, ko čutite, da ste se gnali do konca, /…/ preko svoje najbolj divje domišljije, no, prav tako se počutim jaz.«

Ambasadorji sveta

Ko se je predsednik Nelson skliceval na Nauk in zaveze 107:23, v katerem Gospod pokliče dvanajst apostolov za »posebne priče Kristusovega imena po vsem svetu«, je dejal: »Vsak član dvanajsterih je apostol za ves svet. Spoznati mora vsak del sveta skupaj z ljudmi, jeziki in zgodovino.«

Njihovo delo sega po vsem svetu. Sestajajo se z voditelji držav, lokalnimi dostojanstveniki, mediji in člani Cerkve v velikem in zasebnem okolju. Ure so lahko dolge, potrebe pa velike. Ker so ambasadorji Gospoda Jezusa Kristusa, si svojega življenja ne lastijo več.

Starešina D. Todd Christofferson se je med lanskoletno dvanajstdnevno svetovno turnejo po šestih evropskih državah z natrpanim urnikom – ko je pogosto spal med nočnim letom med državami – sestal z vladnimi voditelji, rednimi misijonarji in lokalnimi člani Cerkve.

Omeniti velja sestanek z ministrom za kulturo in medije na Hrvaškem, kjer je ponudil cerkveno pomoč, da bi pomagali številnim beguncem iz zaradi vojne razdejane Ukrajine, ki so preplavili državo. »Ugotovili smo, da lahko sodelujemo na veliko različnih načinov, zlasti pri pomoči tistim, ki jo zelo potrebujejo,« je dejal starešina Christofferson.

Starešina Gary E. Stevenson je lani med devetdnevnim potovanjem po več afriških državah obiskal zdravstveni center Makuburi v Dar es Salaamu v Tanzaniji, kjer Cerkev pomaga pri širitvi centra. »Ko vidimo tukajšnje služenje materam in otrokom,« je rekel starešina Stevenson, »smo v srcu ganjeni.«

Ob trideseti obletnici Cerkve v Kambodži se je starešina Renlund sestal s kamboškim predsednikom vlade, ki ga je opisal kot »izjemnega človeka«.

Apostol, nekdanji kardiolog, je predsedniku vlade povedal, da je Cerkev Jezusa Kristusa darovala skoraj 2,2 milijona ameriških dolarjev, da bi bolnišnici v Siem Reapu, ki je približno 320 kilometrov severno od Phnom Penha, lahko dodali kardiološki center, ki bi omogočil boljšo zdravstveno oskrbo ljudem, kot je bil premierjev stric, ki je umrl zaradi akutnega koronarnega sindroma.

»V čast mi je bilo biti s člani, voditelji in misijonarji v Ulan Batorju v Mongoliji ter v Kjotu, Hirošimi, Fukuoki, Sapporu in Tokiu na Japonskem,« je dejal starešina Ulisses Soares po obisku severnoazijskega področja leta 2024. »Na vsakem sestanku ali ob osebnem stiku sem začutil neverjetno ljubezen in vero, ki jo imajo ti ljudje do Gospoda. Njihove čudovite zgodbe o spreobrnitvi so me globoko ganile in mi okrepile pričevanje o Jezusu Kristusu in njegovem obnovljenem evangeliju na zemlji.

/…/ Kakšen blagoslov je bil zame, da sem med temi čudovitimi Kristusovimi učenci v teh državah čutil Gospodovega Duha in njegovo ljubezen.«

Odpiranje vrat evangeliju v različnih državah je ključna odgovornost apostolov: »Dvanajsteri so razposlani in imajo ključe, ki odprejo vrata z razglašanjem evangelija Jezusa Kristusa.« (Nauk in zaveze 107:35)

Po izkušnji predsednika Nelsona kot člana dvanajsterih so se vrata evangeliju odprla drugače. Včasih je Duh deloval na vladnega voditelja, dokler ni »začel spreminjati mnenja o nas«, je rekel predsednik Nelson. Spet drugič so moškega, ki se ni hotel pogovarjati s cerkvenimi voditelji, odstranili s položaja, Gospod pa nam je dal »moškega, s katerim smo se lahko pogovarjali. V vsakem primeru,« je dejal predsednik Nelson, »je bilo sporočilo [iz nebes] zame enako: ‘Delajte po svojih močeh. /…/ Tvegajte. Ko ne boste mogli dlje, vam bom pomagal.’«

Pravijo, da apostolu delo prinaša radost, ko uskladi zahtevne potrebe po tem, da bi nagovoril velike skupine in skrbno služil posamezniku. Člane obiščejo doma, da jim dajo blagoslov, jim izrazijo hvaležnost ali dajo potreben nasvet.

Starešina Bednar je dejal: »Gospod pošilja člane zbora dvanajsterih na določene kraje ob določenem času, kjer srečujemo zveste svete iz poslednjih dni in druge, ki se pogosto spopadajo s težavami ali potrebujejo tolažbo in gotovost. Za te stike poskrbi Bog.«

Včasih služijo zelo javno, kot denimo takrat, ko se je starešina Stevenson udeležil odmevne novinarske konference v Nairobiju v Keniji, ki jo je v živo prenašala državna televizijska hiša. »Vprašanje, ki se vam morda poraja, je: ‘Kdo je apostol?’« je med predvajanjem rekel starešina Stevenson. »Poklicani smo, da gremo med narode sveta in pričujemo o božanski sinovski vlogi Jezusa Kristusa, Sina živega Boga.«

»Vse se vrti okrog njega,« je rekel starešina Dieter F. Uchtdorf. »Predstavljamo ga. Gre za Boga in njegovo veličino in njegov pomen za srečo njegovih otrok.«

Včasih delajo bližje domu – dobesedno. Starešina Bednar je nekega dne popravljal streho na svoji hiši in se odpravil v lokalno trgovino, da bi kupil nekaj potrebščin. Oblečen je bil v delovna oblačila: običajne hlače in čevlje, majico in bejzbolsko kapo.

»Ko sem izbiral potrebščine, je k meni pristopil moški in rekel: ‘Starešina Bednar, preobleka ne deluje.’ Zasmejala sva se, nato pa je vprašal: ‘Vas smem nekaj vprašati?’

Odgovoril sem: ‘No, zato sem tukaj.’

Zbegano je odgovoril: ‘Kaj mislite?’

Rekel sem: ‘/…/ Tu sem, ker je Bog vedel, da se bova srečala v tej trgovini in me morate nekaj vprašati. Prosim, kar nadaljujte in mi zaupajte svoje vprašanje.’

Približno petnajst minut sva se pogovarjala med policami in poskušal sem mu pomagati najti odgovor na njegovo vprašanje. Ali je bilo zgolj naključje, da sem v lokalni trgovini naletel na tega dobrega človeka? Ali pa je to epizodo božansko zrežiral ljubeči Odrešenik, ki se je /…/ odzval na skrbi zvestega človeka – posameznika?

Verjamem, da pri Gospodovem delu ni naključij. Vrednost duš je v Božjih očeh velika.«

Soočanje z izzivi z vero v Gospoda

Današnji apostoli se soočajo z ogromnimi in večplastnimi težavami. Iščejo navdih, ko poučujejo in služijo svetovni skupnosti z več kot sedemnajstimi milijoni članov Cerkve, ki jih preizkušajo izzivi, kot so politični nemiri, pornografija, neizprosni pritiski družbenih omrežij ali gospodarska negotovost. Njihovo delo prekinjajo spopadi med državami. Izginjanje tradicionalnih vrednot ogroža družbeno stabilnost.

Člani dvanajsterice resno jemljejo svoje odgovornosti in v vse bolj nevernem svetu želijo prebujati vero.

»Gospodova moč očitno deluje na voditelje Cerkve in jih spodbuja zaradi /…/ nujnosti,« je dejal predsednik M. Russell Ballard (1928–2023), vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov. »Vprašanje, ki si ga moramo vsi zastaviti, je: ‘Ali gremo v korak s [svojimi voditelji]?’ Na to vprašanje mora biti pripravljen odgovoriti vsak od nas. Lahko vam zatrdim, da je to tema, o kateri se med zborom dvanajstih apostolov veliko razpravlja. /…/ To ni čas, da bi se sprostili ali da bi v svojih poklicih zaspali na lovorikah. /…/

Pripravljeni moramo biti, da bomo šli v korak z našimi voditelji, v korak pri vsakem njihovem podaljšanem koraku.«

»Kot privrženci Jezusa Kristusa si prizadevamo, da bi postali podobni Odrešeniku, in pri vsem, kar delamo, posnemali njegov zgled,« je dejal starešina Uchtdorf. »Od trenutka, ko stopimo na pot učenca, nas začnejo spremljati vidni in nevidni Božji blagoslovi.

Ne glede na to, kje smo, vi in jaz še danes lahko hodimo po poti učenca. Bodimo ponižni; z vsem srcem molimo k Očetu v nebesih in izrazimo željo, da bi se mu približali in se od njega učili.«