Občutek žalosti

Savannah si je čez glavo potegnila odeje. Danes je bil zares težak dan.

Savannah se danes v šoli ni mogla osredotočiti na nič. Bila je utrujena, razočarana in žalostna. V želodcu jo je tiščalo težko breme, ki kar ni hotelo izginiti. Ob koncu dneva si je želela le zlesti pod mizo in se skriti.

Zadnje čase je bila Savannah skoraj ves čas žalostna. Prijateljice so jo poskušale razvedriti, a Savannah včasih ni želela biti z njimi. Vedno so bile videti tako srečne. Včasih se ji je zdelo, da bi bile brez nje bolj srečne.

Kaj je narobe z mano? se je spraševala Savannah. Zakaj ne morem biti srečna kot vsi drugi?

Počutila se je hladno in osamljeno kot sivi oblaki zunaj. In zdaj je samo hotela zaspati.

Savannah je zaslišala, da so se odprla vrata njene spalnice.

»Savannah,« je rekla mama in sedla na rob postelje, »kaj je narobe?«

»Nič,« je dejala Savannah. »Samo utrujena sem.«

»Ali si prepričana?« je vprašala mama. »Skrbi me zate.«

»V redu sem,« je dejala Savannah.

»Prav.« Mama je vstala. »Zapomni si, da se lahko z mano pogovoriš o vsem. Rada te imam.«

Savannah je ostala v postelji do večerje. Tisto noč ni mogla zaspati. Njeni možgani kar niso nehali premlevati o vsem.

Naslednji dan se je še vedno počutila izčrpano. Bil je še en dolg dan. Savannah se je vrnila iz šole in sedla za kuhinjsko mizo. Zavzdihnila je in pogledala skozi okno. Spet je snežilo.

»Savannah?«

Savannah se je obrnila in presenečena zagledala babico, ki je vstopila v sobo.

»Živijo, babica,« je rekla Savannah. »Kaj počneš tukaj?«

Babica se je usedla. »Tvoja mama je želela, da pridem,« je rekla. »Skrbi jo zate.«

»Bila sem samo zelo utrujena. A sem v redu,« je rekla Savannah.

Babica se je nežno nasmehnila. »Sem ti že kdaj povedala o poletju, ko sva se z dedkom preselila?«

»Mislim, da ne,« je dejala Savannah.

»Ves čas sem bila žalostna,« je rekla babica. »Hotela sem biti srečna, vendar mi preprosto ni bilo mar za nič. Počutila sem se tako osamljeno.«

»Ampak imela si dedka in mojo mamo.« Savannah je pogledala svoje čevlje. »Zakaj bi se počutila osamljeno?«

»Nisem mogla ugotoviti, kaj se dogaja,« je rekla babica. »Še nikdar se nisem počutila tako. Navsezadnje sem šla k zdravniku.«

»Kaj se je zgodilo?«

Babica jo je objela. »Izvedela sem, da imam depresijo.«

»O, torej si bila samo žalostna?« je vprašala Savannah.

»Ne, depresija je več kot samo žalost,« je pojasnila babica. »Moja žalost kar ni izginila. Težko sem počela vse, kar sem običajno počela. In stežka sem se povezala z drugimi ljudmi, celo s svojo družino. Resnično sem potrebovala pomoč.«

Savannah je dvignila pogled. »Kakšno pomoč?«

»Zdravnik mi je pojasnil, kaj je narobe, in skupaj sva naredila načrt, ki mi je pomagal, da sem se počutila bolje,« je dejala babica. »Toda včasih sem bila še vedno žalostna. Veliko časa sem namenila molitvi. Ko sem bila osamljena, sem si predstavljala, da poleg mene sedi Odrešenik. Ob misli nanj sem se počutila bolje.«

Savannah je pogledala sneg zunaj in se zdrznila. »Tudi jaz sem velikokrat žalostna. Poskušam se počutiti srečno, a včasih mi preprosto ne uspe, potem pa sem jezna nase, ker se tako počutim.«

»Vem, srček.« Babica je Savannah objela. »Tudi sama se včasih tako počutim. A nisi sama. Jaz te imam rada, starši te imajo radi in nebeški Oče in Jezus Kristus te imata rada. Razumejo tvojo bolečino in te nikoli ne bodo zapustili.«

Mogoče ima babica prav, je pomislila Savannah. Nisem sama! Teža v Savanninem trebuhu ni bila več tako velika.

»Mislim, da bi se morala pogovoriti z mamo,« je rekla Savannah. »Tudi ona mi želi pomagati.«

»To je odlična zamisel.« Babica je Savannah prijela za roko.

Savannah se je nasmehnila in se naslonila na babičino ramo. Ni se več počutila tako hladno in osamljeno.

Ilustrirala: Marina Pessarrodona