»Iskanje opic«, Prijatelj, marec 2025, 4–5.

Iskanje opic

Chelsea Mortensen

»Je kakor to, kako med poslušanjem lahko slišim Svetega Duha.«

Resnična zgodba s Kostarike.

Deček s sončnimi očali se mršči, medtem ko se deklica in deček za njim nasmihata in kažeta na nekaj izven kadra.

»Oho!« je rekel Ethan. »Si videl tisto?«

»Ja, poglej njen srčkan repek!« je rekla Lily.

Boston je pogledal navzgor, vendar je videl le sence.

»Danes smo videli že tri opice!« je rekel Ethan.

Toda Boston ni videl niti ene! Z družino so šli v deževni gozd, da bi videli divje opice. Toda opice so bile predaleč, da bi jih Boston videl.

Boston je bil slep. Videl je le stvari, ki so mu bile zelo blizu. Običajno ga slepota ni motila. Vseeno je lahko počel veliko kul stvari. S prsti je lahko bral brajico in v temi hodil s palico. Ljudi je lahko našel tako, da je poslušal njihove glasove.

Včasih pa Bostonu ni bilo všeč, da je slep. Tako kot danes.

Boston je sedel na tla in zavzdihnil. To ni pošteno! je pomislil.

Čez nekaj minut se mu je porodila zamisel. Nebeški Oče, prosim, pomagaj opici, da pride dovolj blizu, da jo bom videl, je Boston molil v mislih.

Boston še ni videl nobene opice. Nato je od daleč zaslišal hrup.

Deček s sončnimi očali se smehlja, medtem ko si nastavi roko k ušesom.

»Ste slišali to?« je vprašal Boston. »Mislim, da je bila to opica!«

»Ničesar nisem slišal,« je rekel Ethan.

»Tudi jaz ne,« je rekel očka. »Dobro slišiš!«

Boston je slišal opico, ki je tekla skozi grmovje ob poti. Pokazal je proti zvoku. »Tam!«

Potem je zaslišal še eno in še eno. Včasih je njegova družina videla opice, ko jih je pokazal. Toda nobena opica se ni dovolj približala, da bi jo videl.

Deček s sončnimi očali se pogovarja z govornim oblačkom, ki prikazuje zvočne valove.

Kmalu je napočil čas za odhod domov.

»Žal mi je, da nisi videl nobene opice,« je rekla mami, ko so hodili k avtomobilu.

Boston je skomignil z rameni. »V redu je. Želel sem videti eno, a sem jih namesto tega slišal veliko.« Nato je pomislil na svojo molitev. »Nekako me spominja na Svetega Duha.«

»Kaj misliš?« je vprašala mami.

»Ko sem se ustavil in prisluhnil, sem ugotovil, da so povsod okoli mene. Slišal sem jih, videti pa jih nisem mogel. To je kakor to, kako med poslušanjem lahko slišim Svetega Duha.«

»To je odlična lekcija,« je rekla mami.

Boston je nekaj zaslišal v grmovju poleg sebe. Potem je nekaj priteklo na pot – tik pred njim! Imelo je rdečkasto dlako in dolg rep. Ustavilo se je in pogledalo naravnost vanj. Potem je spet steklo na drevesa.

Opica! Naposled je le videl eno!

Boston se je nasmehnil. Včasih je bilo težko biti slep. Danes pa mu je to pomagalo, da je spoznal Svetega Duha. In to je bilo precej kul.