Čudež s piškotoma

Ledeno mrzel veter je zavijal in okrog cize se je vrtinčil sneg. Jane si je tanko odejo tesneje zavila okoli ramen. Noge so ji otrpnile, vendar je še naprej hodila. Bili so na poti v Salt Lake City v Utahu.

Jane in njeni družinski člani so za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni izvedeli v Angliji. Ko je prerok pozval člane Cerkve, naj pridejo v Utah, je njena družina privarčevala vsak novčič, da bi se odpravila na pot. Prepluli so ocean. Zdaj so s cizami potovali čez planjave. Hodili so več mesecev in zmanjkovalo jim je hrane.

Jane so po licih spolzele solze. »Tako sem lačna,« je rekla starejšemu bratu Thomasu. »Mislim, da ne zmorem niti enega koraka več!«

Thomas je s kolesa voza odrezal kos ohlapne surove kože. »Na, žveči to,« je rekel. »Vse bo v redu.«

»Hvala ti,« je zašepetala Jane, ko je žvečila trd, usnjat kos.

Kmalu je napočil čas, da so se čez noč utaborili. Nekateri moški so odšli na lov na bivole. Jane je upala, da jih bodo našli. Njen želodec je bil tako prazen. Med čakanjem so se Jane in njena družina utrujeni, lačni in premraženi stiskali ob majhnem ognju.

»Dajmo, molimo,« je rekla Jane.

Družina je skupaj pokleknila in mama je molila. »Oče v nebesih, nimamo hrane za večerjo. Prosimo, pomagaj nam.«

Jane in njeni bratje ter sestre so za trenutek tiho sedeli. Potem se je mama usedla bolj pokončno.

»Kaj je?« je vprašal Thomas.

»Pravkar sem se nečesa spomnila.« Mati je pohitela k cizi in odprla družinski zaboj. Nato je izvlekla majhno kovinsko škatlo in jo odprla. V njej sta bila dva zelo trda piškota. Ostala sta od njihovega potovanja čez ocean pred nekaj meseci.

Jane je začutila, kako se v njej poraja vznemirjenje. Res so imeli hrano! »Lahko ju razlomimo na manjše koščke, ki si jih lahko razdelimo,« je dejala.

Toda, ko so poskušali, so bili piškoti pretrdi, da bi jih sploh prepolovili.

»Poskusimo to,« je rekla mama. Piškota je postavila v železen kotlič in in ju prelila z malce vode. Nato je težak kotlič pokrila s pokrovom in ga postavila na oglje.

Jane in njena družina so ponovno molili. Pomislila je na zgodbo o Jezusu Kristusu iz Svetega pisma, ko je nahranil pet tisoč ljudi s samo nekaj hlebci kruha in ribami. Vedela je, da nebeški Oče lahko pomaga tudi njim.

Čez čas je mama kotlič počasi odkrila. Do roba je bil poln hrane! Bilo jo je več kot dovolj, da so nahranili vso družino.

Jane je tesno objela mamo. »To je čudež!«

Ilustrirala: Simini Blocker