Zaradi templja

Lucy Stevenson Ewell

Resnična zgodba z Vanuatuja.

Obraz nasmejanega dečka pred zemljevidom Vanuatuja

»Misijonarja sta prišla!« je zaklical Graham. Pomahal je misijonarjema, ko sta hodila proti njihovi hiši.

Mama, oče in Grahamov starejši brat Nunu so se krstili lani. Graham in njegov bratec Job sta bila še premajhna, da bi se krstila. A vseeno sta se rada učila od misijonarjev.

»Danes bi rada govorila o templju,« je rekel starešina Hale. »To je posebna zgradba, kjer z Bogom lahko skleneš obljube in se pečatiš k svoji družini. To pomeni, da ste lahko večno skupaj!«

»Najbližji je na Novi Zelandiji.« Starešina Singh je dvignil sliko lepe bele zgradbe. »Potovanje je dolgo. Toda blagoslovi bodo vredni tega.«

»Rada bi šla,« je rekla mami.

Grahamova starša sta odhod v tempelj načrtovala z drugo družino iz cerkve. To bosta prvi dve družini z Vanuatuja, ki bosta šli v tempelj!

Letalo, ki leti v tempelj, z avtobusom, ki pelje proti njemu

Čez nekaj mesecev je napočil dan, da so odšli na potovanje. Graham je prvič šel na letalo in bilo je zabavno. Opazoval je oblake in ocean pod njimi. V mislih si je predstavljal visoko belo zgradbo. Komaj je čakal, da ga bo videl!

Ko so pristali, so šli na avtobus. Vožnja je bila neudobna in Graham je bil utrujen. Ampak skoraj so že prispeli.

»Poglejte!« Graham je pokazal skozi okno. Tamle je! Bil je še lepši kot na slikah.

V templju je bilo tiho in mirno. Vse so bili oblečeni v belo. Graham in brata so nekaj časa sedeli v čakalnici in gledali slike Jezusa Kristusa.

Nato jih je tempeljski delavec vodil v sobo za pečatenje. Grahamova starša sta klečala ob oltarju, prekritem z mehkim blagom. Videti sta bila zelo srečna!

Graham in brata so pokleknili poleg mami in očija. Gledali so v velika, visoka ogledala na stenah. Njihov odsev se je nadaljeval v nedogled.

»Ogledala vas opominjajo, da ste lahko skupaj za večno,« je rekel tempeljski delavec.

Graham je čutil srečo in varnost. Bilo je, kakor če bi ga Odrešenik močno objel.

Kmalu je napočil čas za odhod domov. Graham je na avtobusu in letalu nenehno razmišljal o posebnem občutku, ki ga je imel v templju.

Nekaj dni kasneje je nastal hud vihar. Videti je bilo, kakor da se bodo palme prelomile na pol!

Graham je bil prestrašen. »Ali bomo v redu?«

»Da,« je rekel oči. »Toda ti vetrovi so močni. Misijonarja sta rekla, naj se zberemo v cerkveni zgradbi, dokler vihar ne poneha.«

Družina sedi na klopi in gleda skozi okno v upogibajoča se drevesa

Graham je mami pomagal nesti v cerkev nekaj hrane in odej. Veter je silno pihal!

Graham se je počutil nekoliko bolje. Tam so bili vsi njihovi prijatelji iz cerkve. A še vedno je slišal zavijanje vetra.

»Kaj pa naša hiša?« je vprašal Graham.

»Počakati bomo morali do konca viharja, da bomo videli.« Mami ga je tesno objela. »Najpomembnejše je, da je naša družina na varnem. Se spomniš, kako si se počutil v templju?«

Graham je prikimal. »Bilo mi je toplo in čutil sem varnost.«

Očka se je nasmehnil. »In zaradi Jezusa Kristusa in tempeljskega pečatenja smo lahko skupaj za večno.«

Graham se je spomnil toplega in mirnega občutka, ki ga je imel v templju. Očka je imel prav. Zaradi Jezusa Kristusa in tempeljskih zavez so kot družina lahko večno skupaj. In ker je to vedel, bo res vse v redu.