Rešitev za senco

Carolina Marín

»Kaj če bi posadili nekaj dreves?« je vprašala Cristal.

Resnična zgodba iz Argentine.

Deček in deklica gledata skozi okno na travnato površino

»Ali lahko greva na trg?« je vprašala Ivanova sestra Cristal.

Ivan je pogledal ven. »Rad bi šel,« je rekel. »Toda morda bi morala počakati, da sonce zaide. Res je vroče.«

Trg je bil veliko travnato polje v bližini njihovega doma. Na njem so se s prijatelji radi lovili ali igrali skrivalnice. Toda na trgu ni bilo nobene sence, kjer bi se lahko odpočili od vročine. In to poletje je bila to velika težava.

Cristal je bila za trenutek tiho. Nato je rekla: »Kaj če bi posadili nekaj dreves? Tako bi bila na trgu senca. Potem bi se lahko igrali tudi, ko je vroče!«

Ivan se je nasmehnil. »Ta ideja mi je zelo všeč!«

Ivan in Cristal sta očku povedala vse o svojem načrtu. »Prosil bom mestne oblasti za dovoljenje,« je rekel.

Čez nekaj tednov sta dobila potrebno dovoljenje in lahko sta se lotila! Očka je Ivana in Cristal odpeljal do velikega drevesa, ki je raslo za njihovo hišo. Pod drevesom je raslo več majhnih drevesc.

»Ko veliko drevo cveti, spusti seme na tla,« je pojasnil očka. »Potem iz njih zrastejo majhna drevesca. So kot drobni čudeži narave!«

Očka jima je pokazal, kako naj previdno izkopljeta mala drevesca. Ivan in Cristal sta jih nežno posadila v cvetlične lončke.

Nekega sobotnega popoldneva, ko je bilo sonce skrito za oblaki, sta Ivan in Cristal drevesca naložila na voziček. Počasi sta ga potiskala do trga. Ivanovi mlajši bratje in sestre so pomagali nositi vedra vode. Mama in oče sta prinesla nekaj lopat.

Skupaj so izbrali mesto za vsako drevo. Izkopali so luknje in z ljubeznijo posadili vsako drevo. Mama jim je pokazala, kako naj izkopljejo jarke okoli dreves, da bi jih zalivali. »Drevesa potrebujejo sončno svetlobo, vodo in veliko hranilnih snovi, da postanejo močna,« je dejala. »Tako kot otroci!«

Ivan je pomislil na drevesa za njihovo hišo in si predstavljal, kako bodo nekoč videti ta drevesca. »Ali lahko verjameš?« je rekel. »Nekega dne bodo ta drevesa višja od nas!«

Spomladi so drevesa vse osupnila s svojimi prelepimi, svetlo rožnatimi cvetovi. Poleti je njihova senca prekrivala celoten trg. In jeseni je listje odelo zemljo z rumeno preprogo.

Ivan in Cristal sta vsak dan obiskala trg, da bi preverila, kako je z drevesci. Poskrbela sta, da je bilo vsako drevo dovolj zalito. Vsakič, ko je zrasel nov list ali nova veja, sta bila ponosna. Njuno trdo delo se je obrestovalo!

Ivan je bil srečen, ko je pomislil na vse ljudi, ki bodo nekoč uživali v senci na trgu. Pomagal je, da je zemlja postala lepši kraj za vse otroke nebeškega Očeta.