Preveč jezna, da bi molila

»Nihče me ne razume!« je zakričala Gabriela, ko je zaloputnila vrata svoje sobe. Danes je bil težek dan. Nekdo v šoli se je iz nje norčeval. In ko je Gabriela prišla domov, je godrnjala in je zašla v težave z mutti (mami).

Gabriela se je vrgla na posteljo in začela jokati. Po licih so ji tekle solze in v prsih jo je stiskalo od jeze. Ni ji bilo všeč, da se je počutila tako.

Spomnila se je, da se je v Osnovni učila, da lahko moli k nebeškemu Očetu, kadar potrebuje pomoč. Hotela je moliti, da bi se počutila bolje, vendar je bila preveč razburjena, da bi se osredotočila. Zaprla je oči in nekajkrat globoko vdihnila. Kaj bi lahko naredila, da bi se pomirila?

Čez nekaj trenutkov jo je prešinila misel.

Pomisli na to, za kar si hvaležna.

Odprla je oči in se ozrla po sobi. Na steni je bila slika mutti in vatija (očija). Gabriela je imela rada svojo družino, čeprav je bila zaradi slednje jezna.

»Hvaležna sem za starše,« je rekla.

Potem je pomislila na sestrični Gwendolyn in Lydio ter bratranca Thomasa. Vedno so ji posodili svoje igrače in jo nasmejali. Rada se je igrala z njimi.

»Hvaležna sem za sestrični in bratranca,« je rekla Gabriela.

Potem je pogledala skozi okno.

Sonce je zahajalo in nebo so prekrivale čudovite barve – oranžna, rdeča, rumena in roza.

»Hvaležna sem za sončne zahode,« je rekla Gabriela.

In potem je pomislila na več stvari. Hvaležna je bila za kosilo, ki ga je danes pojedla v šoli. Hvaležna je bila za prijatelje. Hvaležna je bila za stanovanje, v katerem je živela.

Zabavno je bilo razmišljati o tem, za kar je lahko hvaležna! Gabriela se ni nikoli zavedala, koliko dobrega je v njenem življenju.

Vedela je, da ji je Sveti Duh dal zamisel, naj pomisli na svoje blagoslove. Zdaj je bila v srcu mirna. Čutila je, da je pripravljena moliti.

»Dragi nebeški Oče,« je rekla. »Žal mi je, da sem bila jezna na mutti. Hvala ti, ker mi pomagaš, da spet čutim mir in srečo. Hvala, ker si mi poslal Svetega Duha, da me je spomnil na moje blagoslove. V imenu Jezusa Kristusa, amen.«

Odšla je iz sobe. Mutti in vati sta v kuhinji pripravljala večerjo. Močno je objela mutti.

»Žal mi je, ker sem se razjezila nate,« je rekla Gabriela.

»V redu,« je rekla mutti. »Hvala, ker si se opravičila.«

Usedli so se za mizo in blagoslovili hrano. Nato se je Gabriela nečesa domislila!

»Vsak za mizo naj pove nekaj, za kar smo hvaležni,« je rekla.

Vati se je nasmehnil. »To je dobra zamisel!«

»Hvaležna sem za milo,« je rekla mutti.

Vati je za trenutek pomislil.

»Pica,« je rekel. Vsi so se zahihitali.

Potem je bila na vrsti Gabriela. Vedela je že, kaj želi povedati.

»Hvaležna sem za molitev.«

Ilustrirala Simini Blocker