Tabor Deževen dan

»Moja tekma je jutri, kajne?« je Lucy vprašala, ko jo je mami dajala spat.

Mama je prikimala. »Da! Jutri ob šestih popoldan.«

Lucy je komaj čakala. Več tednov se je veselila prve tekme svoje sofballske ekipe. In letos so bili njihovi dresi rožnati! Bila je tako navdušena, da je težko zaspala.

Naslednje jutro pa je Lucy pogledala skozi okno in se namrščila. Na nebu so bili težki sivi oblaki in povsod so bile luže. Vso noč je deževalo.

Pokleknila je k jutranji molitvi. »Dragi nebeški Oče, prosim, pomagaj, da bo lepo vreme za mojo nocojšnjo tekmo v softbollu.«

Lucy je v šoli ves čas razmišljala o tekmi. Predstavljala si je, kako nosi svoj novi roza dres in sega navzgor, da bi ujela zmagovalno podajo. Toda zunaj je bilo še vedno deževno in mokro.

Lucy je v mislih hitro zmolila. Nebeški Oče, prosim, pomagaj soncu, da se bo kmalu prikazalo, da bomo zvečer lahko imele tekmo.

Ko je zazvonil šolski zvonec, je Lucy pograbila nahrbtnik in stekla ven. Videla je, kako sonce začenja kukati izza oblakov!

Ko pa jo je mami prišla iskat, je imela slabo novico. »Nocojšnja tekma je odpovedana,« je dejala. »Žal mi je.«

Lucy je pogledala v nebo. »Ampak sonce se že kaže. Mogoče bo nehalo deževati.«

»Vem,« je rekla mami. »Toda igrišče je zaradi obilice padavin poplavljeno. Torej četudi preneha deževati, je preveč mokro in blatno za tekmo. Tekmo bodo prestavili na kdaj drugič.«

Lucy so se zasolzile oči. Bila je tako razočarana. Nocoj je resnično hotela igrati. Zakaj nebeški Oče ni odgovoril na njene molitve?

Lucy je bila doma poklapana in slabe volje kakor deževni oblaki. Ni hotela brati svoje najljubše knjige. In čeprav je mami za večerjo pripravila njene najljubše testenine, niso bile tako dobrega okusa.

Po večerji ji je najmlajša sestrica Ellie splezala v naročje. »Igraj se z menoj?« jo je prosila.

Lucy je zavzdihnila. »Seveda,« je rekla. Nato se ji je utrnila zamisel. »Početi morava nekaj zabavnega.«

Zgrabila je metlo in na konec privezala šal, da je naredila zastavo. Potem je zbrala vse svoje sestre. Dvignila je zastavo in rekla: »Dobrodošle v taboru Deževen dan! To je kraj, kamor greš, da se zabavaš, ko se ne moreš igrati zunaj.«

Sestre so se razveselile.

»Najprej,« je rekla Lucy, »bomo zapele svojo taborniško pesem.«

Deklice so se hihitale, ko so si izmislile smešno pesem in besedilo, ki ga bodo pele. Potem so z zastavo korakale po sobi in pele tako glasno, kot so lahko.

»Zdaj moramo postaviti šotor!« Lucy je sestram pomagala zbrati odeje in vzglavnike, da so naredile utrdbo. Nekajkrat se je prevrnila. Toda, ko so jo utrdile, so se vse nagnetle vanjo, da bi se igrale igre.

Kmalu je napočil čas za spanec. »Upam, da bo jutri spet deževalo,« je rekla Lucyjina sestrica Liza. »Spet bi se rada igrala tabor Deževen dan!«

»Hvala, ker si se igrala s sestrami,« je rekla mami, ko je Lucy objela za lahko noč. »Iz oblačne situacije si naredila, da je tvoje sonce sijalo. Ponosna sem nate.«

Lucy je bila srečna, ko je zlezla v posteljo. Njene molitve niso bile uslišane tako, kot je hotela. Toda nebeški Oče ji je vseeno pomagal najti nekaj zabavnega, kar je počela s svojo družino – in bilo je prav tako zabavno, kot če bi bila na prvi softballski tekmi oblečena v roza.

Odpri PDF

Ilustrirala: Apryl Stott