Ali moram biti popoln?

Henry je počasi vstopil v učilnico Osnovne. Ko je prišel do svojega sedeža, so bile njegove noge težke kot svinec.

Njegov učitelj, brat Rass, se mu je nasmehnil. »Ali si pripravljen na pogovor o templjih?« je vprašal.

»Ja,« je odgovoril Henry.

Zakaj sem to rekel? je pomislil Henry, ko se je usedel. Ni se čutil pripravljenega. Sploh ne.

Henry se je v Osnovni učil pesem »I Love to See the Temple«. Njegov razred so prosili, naj govorijo o odhodu v tempelj.

Toda Henry je bil žalosten. Želel je v tempelj, ko bo dovolj star, a se mu je zdelo, da je naredil preveč napak.

Henryjevi prijatelji so drug za drugim vstajali. Bili so srečni in navdušeni, ko so govorili o tem, da bodo nekega dne šli v tempelj. Henry se je počutil vse slabše.

Potem je napočil čas za petje. Henry je pel skupaj z drugimi v Osnovni: »Pripravil se bom, dokler sem še mlad; to je moja sveta dolžnost.«

Kako naj se pripravim na odhod v tempelj, ko pa delam toliko napak? je pomislil Henry. Pogreznil se je globlje v stol.

Ko je bilo pesmi konec, se je brat Rass nagnil naprej. »Ali si v redu?« je vprašal Henryja.

Henry je strmel v svoje roke. Nato je tiho rekel: »Rad bi šel v tempelj, vendar se bojim, da nisem vreden.« Globoko je vdihnil. »Z družino se ne razumem vedno najbolje. Pozabim na svoja opravila. Delam preveč napak. Ali res moram biti popoln?«

Brat Rass se je rahlo nasmehnil. »To, da si vreden templja, še ne pomeni, da moraš biti popoln. Vredni smo lahko tako, da zaupamo Jezusu Kristusu in si iskreno prizadevamo spolnjevati zapovedi. Vsi delamo napake, vendar se lahko pokesamo in smo spet čisti.«

Henry se je usedel malo bolj vzravnano.

»Prepričan sem, da je nebeški Oče ponosen nate, ker se trudiš biti dober,« je rekel brat Rass.

Henry je razmišljal o nekaterih dobrih stvareh, ki jih je naredil tisti teden. Z mami je skuhal večerjo, pomagal sestri pri domači nalogi in pozdravil novega fanta v šoli.

Teža Henryjevih skrbi se je začela dvigati. Vedel je, da mu je Sveti Duh pomagal občutiti mir.

Ko je prišel na vrsto Henry, se je nasmehnil in vstal. »Še naprej se želim kesati in postajati bolj podoben Jezusu Kristusu, da bom nekega dne lahko šel v tempelj,« je dejal.

Henry je bil srečen, ko se je usedel. Nekega dne bo v templju lahko sklenil svete zaveze z Bogom. Želel se je pripraviti po svojih najboljših močeh!

Ilustrirala: Gail Armstrong