Tabernakelj in žrtvovanje

Ko je Bog Mojzesu zapovedal, naj v izraelskem taboru postavi tabernakelj, je navedel njegov namen: »Da bom prebival med njimi.« (2 Mojzes 25:8) V tabernaklju je Božjo navzočnost predstavljala skrinja zaveze – lesen zaboj, prevlečen z zlatom, ki je vseboval pisne dokumente o zavezi Boga z njegovim ljudstvom. Skrinjo so hranili v najsvetejši, najbolj notranji sobi, ki jo je od preostalega tabernaklja ločila tančica. Ta tančica je simbol naše ločenosti od Božje navzočnosti zaradi padca, kot tudi naše poti nazaj k njemu – preko Odrešenika.

Kolikor vemo, je poleg Mojzesa v ta »najsvetejši prostor« smel vstopili samo še en človek (2 Mojzes 26:34) – veliki duhovnik. Kakor druge duhovnike so ga najprej morali umiti in maziliti in obleči v sveta oblačila, ki so simbolizirala njegovo službo. Enkrat letno, na dan, imenovan dan odkupitve, je veliki duhovnik žrtvoval v imenu ljudstva, preden je sam vstopil v tabernakelj. Pri tančici je zažgal kadilo. Dišeč dim se je dvigal v nebo in predstavljal molitve ljudi, ki so se dvigale k Bogu. Potem je veliki duhovnik, ki je prinesel kri žrtvene živali, prišel skozi tančico in pristopil k Božjemu prestolu, ki ga je simbolizirala skrinja zavez.

Ker veste, kar veste o Jezusu Kristusu in njegovi vlogi v načrtu nebeškega Očeta, ali lahko uvidite, kako nas tabernakelj usmerja k Odrešeniku? Prav kakor tabernakelj, in skrinja v njem, predstavlja Božjo navzočnost med Božjim ljudstvom, je bil Jezus Kristus Božja navzočnost med Božjim ljudstvom. Jezus Kristus je prav kakor veliki duhovnik Posrednik med nami in Bogom Očetom. Šel je skozi tančico, da bi za nas posredoval z vrlino krvi svojega žrtvovanja.

Nekateri vidiki izraelskega tabernaklja se vam morda slišijo znani, zlasti če ste bili v templju, da ste prejeli lastne uredbe. Tempelj je Gospodova hiša – njegovo prebivališče med njegovim ljudstvom. Tempeljska celestialna sobana kakor najbolj svet kraj tabernaklja predstavlja Božjo navzočnost. Če hočemo vstopiti, nas morajo najprej umiti in maziliti. Nosimo sveta oblačila. Sklenemo zaveze. Molimo pri oltarju, s katerega se molitve dvigajo k Bogu. In slednjič gremo skozi tančico v Božjo navzočnost.

Morda je najpomembnejša podobnost med sodobnimi templji in starodavnimi tabernaklji to, da nam, če ju razumemo pravilno, krepita vero v Jezusa Kristusa in nas navdata s hvaležnostjo za njegovo odkupno žrtvovanje. Bog želi, da vsi njegovi otroci vstopijo v njegovo navzočnost; želi »kraljestvo duhovnikov« in duhovnic (2 Mojzes 19:6). A grehi nam preprečujejo, da bi ta blagoslov prejeli, kajti »z Bogom ne more prebivati nič nečistega« (1 Nefi 10:21). Bog Oče je torej poslal Jezusa Kristusa, ki je kot naš »véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile« (Hebrejcem 9:11). Razgrne nam tančico in da moč vsem izmed Božjega ljudstva, da se bomo približali »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje« (Hebrejcem 4:16).

Danes je namen templja večji, kot le prejeti svoje povzdignjenje. Potem ko prejmemo lastne uredbe in sklenemo zaveze z Bogom, lahko stopimo na mesto svojih prednikov in prejmemo uredbe namesto njih. V nekem smislu lahko postanemo nekako kakor starodavni veliki duhovnik – in veliki duhovnik – in drugim odpremo pot do Božje navzočnosti.

Starodavni običaj žrtvovanja živali, ki je obstajal veliko pred Mojzesovo postavo, močno uči načela odkupne daritve in sprave. Adam in Eva sta darovala žrtev. Razumela sta, da se to simbolično nanaša na Odrešenikovo žrtvovanje. In o tem sta učila svoje otroke.

Simbolika žrtvovanja živali je bila morda videti zlasti bridka v starodavnem Izraelu na dan odkupne daritve (v hebrejščini »Yom Kippur«). Potreba po tej vsakoletni slovesnosti je opisana v Tretjem Mojzesu 16:30: »Kajti ta dan bo za vas opravljen spravni obred, da boste očiščeni; vseh svojih grehov boste očiščeni pred Gospodom.« To je omogočilo, da je Božja navzočnost ostajala med ljudmi. Ta odkupna daritev je bila opravljena v raznovrstnih obredjih. V enem so zaklali kozla, in sicer kot darovanje za grehe ljudstva, veliki duhovnik pa je kozjo kri nesel v najsvetejši prostor. Veliki duhovnik je kasneje svoje roke položil na živega kozla in izpovedal grehe izraelskih otrok – simbolično je te grehe prenesel na kozla. Kozla so nato izgnali iz izraelskega tabora.

V teh obredih so kozli simbolizirali Jezusa Kristusa, ki je prevzel mesto grešnega ljudstva. Grehu se ne sme dopustiti v Božjo navzočnost. Bog pa je, namesto da bi grešnike pogubil ali jih izgnal, poskrbel za drug način – namesto tega je bil ubit in izgnan kozel. »Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde.« (3 Mojzes 16:22)

Ti obredi so kazali pot, ki jo je priskrbel Bog, da bi nas pripeljal nazaj v njegovo navzočnost – Jezus Kristus in njegova odkupna daritev. Odrešenik je »nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine«, celo »krivdo nas vseh« (Izaija 53:4, 6). Stopil je na naše mesto, dal svoje življenje, da je plačal kazen za greh, nakar je z vstajenjem premagal smrt. Žrtvovanje Jezusa Kristusa je bilo »veliko in poslednje žrtvovanje; da, ne žrtvovanje človeka, niti živali, niti nobene vrste ptic; kajti ne bo človeško žrtvovanje; temveč mora biti neskončno in večno žrtvovanje« (Alma 34:10). Bil je izpolnitev vsega, na kar so nakazovala starodavna žrtvovanja.

Zato je po svojem zaključenem žrtvovanju dejal: »Ne boste mi več darovali prelivanja krvi; da, vaše žrtve /…/ bodo odpravljene. /…/ In za žrtev mi boste darovali strto srce in skesanega duha.« (3 Nefi 9:19–20)

Ko torej v Stari zavezi najdete odlomke o žrtvovanjih in tabernaklju (oziroma kasneje o templju) – in našli jih boste veliko – si zapomnite, da je bil prvotni namen vsega tega okrepiti vašo vero v Mesijo, Jezusa Kristusa. To, kar berete in izveste, povežite s svojim čaščenjem v njegovi hiši. V srcu in mislih se obrnite k njemu. Premišljujte, kaj je naredil, da bi vas pripeljal nazaj v Božjo navzočnost – in kaj boste naredili vi, da mu boste sledili.