Zgodovinske knjige v Stari zavezi

Seveda so te zgodbe povedane z določenega vidika. Prav kakor je na rožo, kamen ali drevo nemogoče pogledati z več kot enega zornega kota naenkrat, je neizbežno, da bo zgodovinsko poročilo odražalo zorni kot človeka oziroma skupine ljudi, ki ga zapisuje. Ta zorni kot vključuje narodne oziroma etnične vezi zapisovalcev ter njihova kulturna pravila in prepričanja. Ker to vemo, lažje razumemo, da so se zapisovalci in kompilatorji zgodovinskih knjig osredotočili na določene podrobnosti, medtem ko so druge izpustili. Imeli so predpostavke, ki jih drugi niso imeli. In na podlagi teh podrobnosti in predpostavk so prišli do zaključkov. V knjigah Svetega pisma lahko vidimo celo različna stališča (in včasih v isti knjigi). Bolj se teh stališč zavedamo, bolj lahko razumemo zgodovinske knjige.

Stališče, ki je značilno za vse zgodovinske knjige Stare zaveze, je stališče izraelskih otrok, Božjega ljudstva zaveze. Vera v Gospoda jim je pomagala, da so njegovo roko videli v svojih življenjih in v zadevah svojega naroda. Medtem ko posvetne zgodovinske knjige stvari ne poskušajo uvideti tako, je prav duhovno stališče del tega, zaradi česar so zgodovinske knjige Stare zaveze dragocene za ljudi, ki si prizadevajo, da bi si okrepili vero v Boga.

Zgodovinske knjige se začnejo, kjer se zaključi Peta Mojzesova knjiga, ko se končuje dolgoletno tavanje Izraelcev po puščavi. Jozuetova knjiga prikaže, da so izraelski otroci pripravljeni priti v Kanaan, svojo obljubljeno deželo, in opisuje, kako so jo zavzeli. Knjige, ki sledijo, od Sodnikov do Druge kroniške knjige, opisujejo izkušnje Izraelcev v obljubljeni deželi, od časa, ko so jo poselili, do časa, ko sta jih zavojevala Asirija in Babilon. Ezrova knjiga in Nehemijeva knjiga pripovedujeta, kako se je desetletja kasneje več izraelskih skupin vrnilo v svoje glavno mesto Jeruzalem. Esterina knjiga nazadnje pripoveduje zgodbo o Izraelcih, ki pod perzijsko vladavino živijo v izgnanstvu.

In tukaj se kronologija Stare zaveze konča. Med tistimi, ki Sveto pismo berejo prvič, jih je nekaj, ki presenečeno ugotovijo, da so z branjem zgodbe o Stari zavezi zaključili, preden so prebrali manj kot pol njenih strani. Po Esteri ne dobimo kaj dosti podatkov o zgodovini Izraelcev. Namesto tega knjige, ki sledijo – zlasti knjige prerokov – ustrezajo okviru časovne osi, ki so jo predstavile zgodovinske knjige. Delovanje preroka Jeremija se je na primer odvijalo med dogodki, zapisanimi v Drugi knjigi kraljev 22–25 (in v vzporednem poročilu v Drugi kroniški knjigi 34–36). To spoznanje lahko vpliva na to, kako berete tako zgodovinske pripovedi kot preroške knjige.

Ko berete Staro zavezo, kakor pri vsaki zgodovini, verjetno berete o ljudeh, ki delajo ali govorijo, kar se v sodobnih očeh zdi čudno ali celo zaskrbljujoče. To bi morali pričakovati – starozavezni zapisovalci so svet videli z zornega kota, ki je bil v nekaterih pogledih precej drugačen od našega. Nasilje, etnični odnosi in vloge žensk je samo nekaj perečih vprašanj, ki bi jih starodavni zapisovalci nemara videli drugače, kakor jih mi danes.

Kaj naj potemtakem naredimo, ko pridemo do odlomkov v svetih spisih, ki so videti zaskrbljujoči? Prvič, v pomoč vam bo, če boste vsak odlomek obravnavali v širšem kontekstu. Kako se ujema z Božjim odrešenjskim načrtom? Kako se ujema s tem, kar veste o naravi nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa? Kako se ujema z razodetimi resnicami in drugimi svetimi spisi ali z nauki živih prerokov? In kako se ujema s tem, kar vam Duh šepeče v srcu in mislih?

V nekaterih primerih je morda videti, da se odlomek ne ujema dobro z ničemer od tega. Odlomek je včasih kakor delček sestavljanke, ki ni videti, da ima mesto med delčki, ki ste jih že zbrali. Da bi delček vstavili na silo, ni najboljši pristop. Prav kakor ni, da bi nad celo sestavljanko obupali. Namesto tega boste morda morali delček za nekaj časa odložiti na stran. Ko boste izvedeli več in sestavili več sestavljanke, boste lahko bolje videli, kako se delčki ujemajo.

V pomoč vam bo lahko tudi, če si boste zapomnili, da so svetopisemska zgodovinska poročila poleg tega, da so omejena z določenim stališčem, podvržena človeškim napakam. Na primer, skozi stoletja je bilo »veliko preprostih in dragocenih stvari iz [Svetega pisma]« odvzetih, vključno s pomembnimi resnicami o nauku, uredbah in zavezah (1 Nefi 13:28, gl. tudi 29. in 40. verz). Obenem bi morali biti pripravljeni priznati, da so omejena tudi naša stališča: Vedno bo kaj, česar ne bomo v celoti razumeli, in vprašanja, na katera še ne moremo odgovoriti.

Medtem pa nas neodgovorjena vprašanja ne bi smela zadrževati pred dragocenimi biseri večne resnice, ki jih je moč najti v Stari zavezi – čeprav so ti biseri včasih skriti v kamnitih tleh zaskrbljujočih izkušenj in slabih odločitev, ki so jih sprejeli nepopolni ljudje. Nemara so med temi biseri najbolj dragocene zgodbe in odlomki, ki pričujejo o Božji ljubezni – zlasti tisti, ki nas v mislih usmerjajo k žrtvi Jezusa Kristusa. Ti biseri se z vsakega zornega kota prav tako močno svetijo danes, kakor so se nekdaj. In ker ta poročila pripovedujejo o ljudstvu, ki se je zavezalo z Bogom – o moških in ženskah, ki so imeli človeške šibkosti in vendar so ljubili Gospoda in mu služili – je biserov resnice v zgodovinskih knjigah Stare zaveze na pretek.