Pot v tempelj

Ilustrirala: Katelyn Budge

Zgodilo se je, da približno šest let nisem mogla v tempelj. Ta leta so bili najtemnejši trenutki v mojem življenju, saj sem v tem obdobju izgubila tudi mamo. Želela sem v tempelj, a je bil približno uro od doma, jaz pa nisem imela denarja za prevoz in nihče me ni mogel peljati.

Potem so me poklicali za predsednico razreda Mladenk. Ko me je voditeljica Mladenk prosila, naj ji pomagam načrtovati dejavnosti za to leto, sem ji rekla, da bi morali kot razred najprej oditi v tempelj. Ko sem to oznanila mladenkam, so bile silno navdušene! Večina njih bi šla v tempelj prvič. Ko smo se pripravljale na pot, sem silno molila in se postila. Nisem hotela, da bi šlo kaj narobe.

V templju sem občutila, da so mi odvzeta vsa bremena. Obljubila sem, da bom pogosteje hodila v tempelj. To je bila tako čudovita izkušnja in blagoslov. Silno sem bila navdušena, da sem z drugimi mladimi sodelovala pri velikem delu nebeškega Očeta.

Vem, da je tempelj Gospodova sveta hiša, kjer se izvajajo svete uredbe. Tam lahko v molitvi kličemo k nebeškemu Očetu in ob svojem času bo vse popravil, nas navdal z ljubeznijo in nam dal večni mir. Vem, da bomo, če se bomo ozirali h Kristusu, videli čudeže, ki jih potrebujemo. Smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta in za nas ima veliko delo – zbiranje Izraela na obeh straneh tančice.