Ni vedela, da to potrebujem

Foto: Melanie Miza

Spopadala sem se z nekaterimi osebnimi težavami. Nekega dne se nisem počutila dobro in nisem zares hotela na seminar. Toda pomislila sem: »To je moje zadnje leto in ga moram izkoristiti.«

Tako sem šla in pogovarjali smo se o tem, kako Jezus Kristus pozna vsakega od nas po imenu. Brali smo Nauk in zaveze 18:10: »Pomni, vrednost duš je velika v Božjih očeh.« Ko sem verz označila, sem me prevzela čustva. Ko me prevzamejo čustva, veliko jokam, zato ga v razredu nisem hotela ponovno prebrati.

Učiteljica je kasneje vprašala: »Kaj se vam je zdelo najbolj zanimivo in zakaj?« Nisem hotela govoriti, a prijateljica je omenila ta verz iz svetih spisov. Pričevala je, da nas Bog ne bo pustil samih, da bomo včasih pozabili, vendar nas pozna in nam bo stal ob strani.

Ko sem to slišala, se mi je zdelo, kot da mi nebeški Oče govori preko prijateljice. Bilo je, kakor da bi rekel: »Ne obračaj se od mene – tukaj sem.«

Potem sem si šla obrisat obraz in prijateljica je prišla k meni. Rekla je: »Nisem mislila tega povedati, vendar sem čutila, da moram to storiti, ker bo nekomu pomagalo. Nisem vedela, da si ta nekdo ti.« To mi je še bolj potrdilo, da me nebeški Oče pozna.

Po seminarju sem šla domov in molila. Običajno se zahvalim in prosim za stvari. Toda ta molitev – mislim, da je bila najbolj hvaležna molitev, kar sem jih kdaj izrekla. V sobi sem čutila Duha in čutila, da je nebeški Oče ob meni.