Pridi in hodi za menoj
Skriti zakladi
Poglobite se v svete spise. Splača se.
Gospod nas ljubeče spomni na zapovedi, ki smo jih prezrli.
V 95. razdelku Nauka in zavez je bil Gospod nekoliko razočaran nad svetimi. Pred tem jim je že zapovedal, naj zgradijo tempelj (gl. Nauk in zaveze 88:119) – vendar še pet mesecev kasneje glede tega niso naredili ničesar.
To se danes zdi nepredstavljivo. Gradnja templjev je za nas zelo pomembna! Toda Gospod o templjih leta 1833 ni razodel veliko. Sveti niso docela cenili, kako pomembni bodo.
Kaj je torej Gospod naredil? Podrobno je povedal, zakaj želi, da zgradijo tempelj (gl. Nauk in zaveze 95:8–17). Pojasnil jim je, kar je povedal prej, dal nov vpogled in pomembnost slednjega poudaril.
Greh prinaša grajo, a Gospod vseeno obljublja blagoslove.
Sveti so se leta 1834 spraševali, zakaj je Gospod dovolil njihovim sovražnikom, da jih nadlegujejo in preženejo z njihove lastne zemlje. Gospod je po preroku Josephu Smithu dal dva odgovora:
Prvič, Gospod je rekel, da včasih pusti hudobnim, da delajo slabe stvari, »da bi dopolnili mero svojih krivičnosti« (Nauk in zaveze 103:3). Alma je rekel takole: »Dopušča, da /…/ delajo [slabe stvari,] /…/ da bodo sodbe, ki jih bo v srdu izvedel nad njimi, pravične.« (Alma 14:11)
Drugi razlog za težave, ki ga je Gospod povedal svetim, je bilo verjetno nekoliko težje slišati: »[D]a bi bili tisti, ki se imenujejo z mojim imenom, lahko krajše obdobje karani, /…/ ker niso povsem prisluhnili naukom in zapovedim, ki sem jim jih dal.« (Nauk in zaveze 103:4)
To ne pomeni, da je Bog odobril hudobna in nezakonita dejanja njihovih sovražnikov. Ni »navdihnil« drhali, naj napadajo svete; dovolil jim je, da uporabijo svobodno voljo, in ni posredoval, da bi jih ustavil.
Vendar je Gospod vseeno obljubil, da sveti, če bodo poslušni, »nikdar ne bodo prenehali zmagovati« (Nauk in zaveze 103:7).
Zakaj se duhovništvo imenuje po Melkizedeku?
Morda ste se spraševali, zakaj se višje duhovništvo imenuje po Melkizedeku. Gospod je to pojasnil po preroku Josephu Smithu:
»Pred njegovim [Melkizedekovim] dnem se je imenovalo sveto duhovništvo po redu Božjega Sina. Toda zaradi spoštovanja oziroma spoštljivosti do imena najvišjega Bitja, da bi se izognili prepogostemu ponavljanju njegovega imena, so, cerkev v starodavnih dneh, tisto duhovništvo poimenovali po Melkízedeku.« (Nauk in zaveze 107:3–4)
Pomislite, kako pogosto na cerkvenih sestankih in v neformalnih pogovorih omenjamo »Melkizedekovo duhovništvo«. Zdaj pa si predstavljajte, da bi namesto »Melkizedek« vsakič rekli »Božji Sin«. Začeli bi ga izgovarjati vnemar. Gospod je hotel to preprečiti.