Sama sem spoznala

Nedavno sem opazovala, kako sta starejša brat in sestra ubrala različni poti. Brat se je pripravljal na služenje misijona. Po drugi strani pa se je moja sestra povsem oddaljila od Cerkve. Njena odločitev me je zmedla in nekaj časa nisem vedela, kako naj se s tem soočim.

Spoznala sem, da moja vera ni nekaj, kar za kar sem se odločila – to je bilo nekaj, s čimer sem odraščala. Morala sem ugotoviti, kaj zares verjamem. Ali v evangelij verjamem, ker je pravi ali ker je to vse, kar so me kdaj učili? In ali sem vseeno lahko dobra članica Cerkve, četudi imam vprašanja?

Na svete spise sem se obrnila z novo odločnostjo. Začela sem brati z vprašanji v mislih, iskati odgovore in razumevanje. Spoznala sem, da postavljanje vprašanj o mojih prepričanjih ne pomeni, da izgubljam vero. Pravzaprav je pomenilo, da lahko zgradim globlje, bolj osebne temelje.

Krepitev pričevanja ni enkratni dogodek; to je doživljenjski proces postavljanja vprašanj, iskanja in ponovnega potrjevanja. Čutila sem, kako mi Duh pričuje, da je evangelij pravi, izkusila pa sem tudi trenutke, ko sem čutila, da sem daleč od Boga. Vera ni statična; to je nekaj, kar moramo vsak dan gojiti z molitvijo, preučevanjem svetih spisov in služenjem.

Odraščanje v Cerkvi mi je dalo temelj, a na meni je, da gradim na njem. Če se bomo še naprej obračali na Gospoda, nam bo krepil vero in nam pomagal krmariti skozi življenjske negotovosti.