Sami sebi so sodniki

Osnovni namen stvarjenja in našega obstoja smrtnika je, da nam je zagotovljena priložnost, da delujemo in postanemo to, k čemur nas vabi Gospod. /…/

Nismo bili blagoslovljeni z moralno svobodno voljo, da bi delali, kar hočemo, kadar koli želimo. Temveč smo glede na Očetov načrt prejeli moralno svobodno voljo, da iščemo večno resnico in v skladu z njo delujemo. /…/

Predsednik Dallin H. Oaks je poudaril, da nas evangelij Jezusa Kristusa vabi, naj nekaj vemo in naj nekaj postanemo s pravičnim udejanjanjem moralne svobodne volje. /…/

[In vendar] nas zgolj naša dela in želje ne rešijo in ne morejo rešiti. »Po vsem kar lahko storimo,« se z Bogom spravimo le zaradi milosti in milostljivosti, ki je na voljo zaradi Odrešenikovega neskončnega in večnega odkupnega žrtvovanja. /…/

Številni od nas morda pričakujemo, da bo naš nastop pred sodnim stolom večnega sodnika podoben postopku na posvetnem sodišču. Predsedoval bo sodnik. Predloženi bodo dokazi. Izrečena bo sodba. In verjetno bomo negotovi in prestrašeni, dokler ne bomo izvedeli za končni izid. Vendar menim, da je takšen opis netočen. /…/

Strah pred Gospodom ni neprijeten strah pred tem, da bomo prišli v njegovo navzočnost, da se nam bo sodilo. Pravzaprav je to možnost, da končno o sebi priznamo »stvari, kakor v resnici so« in »kakor v resnici bodo«. /…/

Navsezadnje smo potem sami sebi sodniki. Nikomur ne bo treba povedati, kam naj gremo. V Gospodovi navzočnosti bomo priznali to, kaj smo se odločili postati v tem življenju, in bomo vedeli, kje bi morali biti v večnosti.