Nihče ne sedi sam

V priliki o usmiljenem Samarijanu nas Jezus vabi, naj pridemo drug k drugemu in k njemu v njegovo gostišče – njegovo Cerkev. /…/

Duh »prostora v prenočišču« obsega to, da »nihče ne sedi sam«. Če boste ob prihodu v cerkev videli nekoga samega, ali ga boste prosim pozdravili in prisedli k njemu? /…/

»Nihče ne sedi sam« pomeni tudi, da nihče ne sedi sam čustveno in duhovno. Z nekim očetom strtega srca sva nekoč obiskala njegovega sina. Sin je bil pred leti navdušen, da bo postal novi diakon. Ob tisti priložnosti mu je družina kupila prvi par novih čevljev.

Toda v cerkvi so se diakoni smejali njemu in njegovim čevljem. Čevlji so bili novi, vendar ne modni. Mladi diakon je osramočen in prizadet rekel, da nikoli več ne bo šel v cerkev. Še vedno sem strt zaradi njega in njegove družine. /…/

V njegovi obnovljeni Cerkvi je vsem bolje, če nihče ne sedi sam. Ne samo, da dajmo prostor ali tolerirajmo. Temveč iskreno pozdravimo, opazimo, služimo, ljubimo. /…/

Danes jih veliko čuti, da so osamljeni in izolirani. /…/

Veliko je razlogov, zakaj morda čutimo, da ne sodimo v cerkev – da, metaforično rečeno, sedimo sami. /…/

Mozija 18:21 nas vabi, naj srca prepletemo v ljubezni. Prosim nas, naj nas manj skrbi, naj manj sodimo, smo manj zahtevni do drugih – in naj bomo, ko je to potrebno, manj strogi do sebe. /…/

Pripadnost zavezam se poglobi, ko pridemo drug k drugemu in h Gospodu v njegovem gostišču. Gospod nas vse blagoslovi, kadar nihče ne sedi sam.