Obisk pri dedku kralju

Gift se je naslonila na rob čolna in občudujoče opazovala vodo, ki je pljuskala ob strani. Iztegnila se je k valovom, ki so ji nežno žgečkali roke. To je bilo njeno najljubše potovanje. Z družino so bili na poti v dedkovo vas in vsak trenutek je bila bližje bolj divjemu in svobodnemu svetu, kot je bilo mesto, ki ga je puščala za sabo.

V mestu se je Gift zlila z drugimi. Bila je ena med milijoni drugih. Včasih bilo to lepo občutiti – biti, kar si, ne da bi kogar koli preveč zanimalo, kaj se je odločila obleči ali delati. V dedkovi vasi pa je bilo drugače. Gift je bila tam edinstvena. Bila je princesa – vnukinja modrega kralja.

Po dveh urah se je čoln zasidral. Pred njimi je bil še najdaljši del poti: šest ur z avtobusom. Vedela je, da bo utrujena, a kmalu bo spet z dedkom. Zaradi tega je bilo vse to vredno.

Vožnja je bila neudobna. Gift je poskušala prebiti čas z opazovanjem oblik oblakov, ki jih je gledala skozi okno, in z opazovanjem čudovite dežele, skozi katero so se vozili. Ko se je avtobus ustavil, je sonce že začelo zahajati. Končno! Dedek! Gift je skočila z avtobusa in stekla v vaško hišo.

V njej je iskala dedka. Preiskala je ograjeno dvorišče, kjer je njena mama kot otrok imela koze. Preiskala je spalnice, kjer bo ponoči morala zapreti okna, da bodo komarji ostali zunaj. Preiskala je dvorišče za hišo, kjer je nosila kraljeva oblačila – svetle šale in papirnato krono – da se je udeležila vaškega sveta.

Tam je Gift zagledala dedka, ki je mirno sedel na klopi in gledal družinski vrt. Gift se je nasmehnila.

»Dedek!« je zaklicala.

Dedek je vstal in široko razprl roke. »Draga moja deklica,« je zašepetal, ko jo je toplo objel. »Sedi in počij z mano.«

»Pogrešala sem te,« je dejala Gift.

»Jaz sem te bolj pogrešal. Vesel sem, da si tukaj.« Dedek je za trenutek postal in nato vprašal: »Ali veš, kako poseben je ta vrt?«

Gift je odkimala.

Dedek je pokazal na drevo pred njima. »To je družinsko drevo,« je rekel. Gift je opazila, da je videti staro in močno.

»Na ploščicah na tleh okoli drevesa so imena naših prednikov. Vedno se moramo spominjati svoje družine.«

Gift ni prepoznala veliko imen na ploščicah. Kako se lahko spominja nekoga, ki ga ne pozna? »Pripoveduj mi o njih, dedek,« je rekla Gift.

Dedek je prebral imena drugega za drugim in Gift pripovedoval zgodbe njenih prednikov. Ko je govoril, je Gift spoznala, da so to nekako tudi njene zgodbe. Imela je veliko skupnega s temi družinskimi člani, ki jih ni nikoli spoznala.

Gift je v tistem trenutku razumela nekaj pomembnega. Tu se ni počutila svobodno samo zaradi valov in dežele. Šlo je za povezavo z družino, ki jo je čutila z dedkom v tej vasi.

Dedek je pripovedoval zgodbe, dokler zvezde niso zaplesale na nebu.

Dedek je naposled zavzdihnil. »Raje pojdiva noter.«

»Samo še trenutek,« je dejala Gift.

Gift je šla k drevesu in se nežno dotaknila lubja. Nato je pogledala ploščice na tleh in se spomnila zgodbe vsakega prednika. Nekega dne bo šla v tempelj in zanje opravila svete uredbe. Zaradi njih je zdaj tukaj. Opravila bo svoj del, da bo vrnila darilo, ki so ji ga dali.

Dedek je k njej iztegnil roko in Gift jo je prijela. Gift se je še enkrat ozrla na družinsko drevo in se odpravila noter, kjer jo je čakalo več članov njene družine, da jo pozdravijo.

Odpri PDF

Ilustriral: Audrey Day