Zadnja mesna kroglica

Alex je odtopotal po stopnicah in glasno zavzdihnil.

Mami je dvignila pogled s knjige. »Kaj je narobe?«

»Nobeden mi nič ne pusti!« je rekel Alex. »Ne maram biti srednji otrok.« Alexova brata sta vedno dobila, kar sta hotela. Preprosto ni bilo pošteno.

»Prepričana sem, da bi brata, če bi ju lepo prosil, pustila še tebi,« je rekla mami.

Alex se je namrščil. »Saj sem ju lepo prosil!«

»Kaj pa če poskusiš nastaviti časovnik? Tako bo vsak od vas dobil enako časa za igro.«

»Časovnik sem nastavil!« je rekel Alex. »Ampak morda bom nastavil dva časovnika, za vsak slučaj.« S kuhinjskega pulta je vzel še en časovnik in se odločno povzpel po stopnicah. Mlajši brat David je igral igrico na televiziji.

»Mama pravi, da moraš pustiti še meni,« je rekel Alex. Časovnik je nastavil na pet minut. »Ko zazvoni, sem na vrsti jaz.«

Ko sta Alex in starejši brat Jake oba hotela igrati igrico, sta časovnik nastavila natanko na trideset minut za vsakega. Ko sta se David in Jake igrala s kockami, sta jih vsakemu naštela točno enako. In ko sta David in Alex oba hotela zadnji čokoladni piškot, sta ga previdno prelomila točno na polovico. Videti je bilo, da je končno pošteno.

Potem pa je prišla večerja …

Tisti večer so imeli špagete in mesne kroglice! Jake si je na krožnik začel nalagati testenine, še preden je Alex sploh lahko zgrabil žlico.

»Hej, ni pošteno,« je rekel Alex. »Tudi jaz sem lačen!«

Oči mu je položil roko na ramo. »Alex, za vse je dovolj hrane. Glej, dal ti bom enako, kot ima Jake.« Oči je na Alexov krožnik dal nekaj testenin.

Ko so hrano blagoslovili, so vsi začeli jesti. Ko je Alex pojedel, je bil še lačen. Pokukal je v lonec na sredi mize. Na kupu testenin je bila še zadnja mesna kroglica. Dal si jo je na krožnik.

»To ni pošteno!« je rekel David. »Ta je zadnja.«

Jake je z vilicami pokazal na mesno kroglico. »Tudi jaz bi malo. Razdelimo jo.«

»Razdelimo?« je rekel Alex. »Med nas tri? Ampak tako majhna je!«

Jake in David sta prikimala. »Bilo bi pošteno.«

Jake je vzel Alexov krožnik in mesno kroglico začel previdno rezati na tri dele. Alex je opazoval, kako je mesna kroglica postajala vse manjša.

Mama se je zasmejala. »To so precej majhni koščki!«

Tudi oči se je zasmejal. »Ni treba, da je vse vedno čisto pošteno,« je dejal. »Kaj če bi poskusili biti boljši v tem, da to, kar imamo, damo drugim, namesto da vse razrežemo.«

Alex je pogledal majhne koščke mesne kroglice. Bilo je malce smešno. Ali mu je dejansko toliko mar za mesno kroglico? Morda se mora naučiti bolj dajati.

Ko sta se Jake in Alex naslednji dan hotela igrati s kockami, sta se odločila, da bosta nekaj zgradila skupaj. Ko sta bila David in Jake zunaj, jima je Alex dovolil, da sta se izmenično vozila z njegovim kolesom. In ko so vsi hoteli igrati igrico na televiziji, Alex ni nastavil časovnikov. Ker je dajal in bil prijazen, se je pravzaprav počutil bolje, kot če bi bil čisto pošten.

Ko sta Jake in Alex tisti večer hotela zadnji zavitek pri večerji, je Alex rekel Jaku, da ga lahko vzame.

»Hvala!« je Jake pomežiknil. »Ali sta prepričana, da ga ne bosta razdelila na tretjine?«

David in Alex sta se zasmejala. »Zagotovo ne!«

Odpri PDF

Ilustracija: Alyssa Petersen