Praznovanje božiča

Moji dragi bratje in sestre, danes smo bili obilno blagoslovljeni zaradi čudovitih sporočil, ki smo jih slišali od sestre Runia, starešine Palmerja in starešine Cooka. Počutim se privilegirano, da lahko učim o nekaterih stvareh, ki so jih že pojasnili.

Božič je čudovit čas v letu. Ko praznujemo rojstvo našega Odrešenika, so naša srca uglašena s tem, kar je najpomembnejše v našem življenju. Ob božiču se bolj zavemo in smo bolj hvaležni za žrtve, ki so bile opravljene za nas.

I.

Božič nas spomni, naj mislimo drug na drugega. Bolj cenimo svojo družino. Obnovimo stike s starimi prijatelji. Presežemo ovire, ki nas ločujejo v drugih obdobjih leta. Neznanci se brez zadrege pozdravljajo. Prijaznost in obzirnost se vrneta. Božični duh prebudi najboljše v nas.

Toplina in svetloba božiča sta Kristusova luč. V sodobnih svetih spisih beremo, da je Odrešenik »prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet«. Vsi, ki praznujejo Kristusovo rojstvo – vsi, ki imajo v sebi to, čemur pravimo »božični duh« – imajo del te luči.

Več kot milijarda ljudi bo v tem božičnem času praznovala rojstvo Jezusa Kristusa. To bi moral početi ves svet. Celo v posvetnem smislu je Jezus iz Nazareta najpomembnejši človek, ki je kdaj živel. Že več kot šest tisoč let je glavna tema prerokov in pesnikov. Je tema najsijajnejše glasbe in umetnosti. Je največji učitelj, ki je kdaj živel. Najpomembnejše pa je, da je edinorojeni Sin Boga večnega Očeta. Je Bog, pred katerim se bo upognilo vsako koleno in vsak jezik priznal, da je naš Stvarnik in Odkupitelj, Odrešenik in Bog tega sveta.

»Mir ljudem, ki so mu po volji,« je sporočilo božiča. To je prevladujoča tema pesnikov in glasbenikov, ki so nam podarili veličastno božično glasbo. Radi imamo božične pesmi, ki odražajo to temo.

Daleč stran, sredi judejskih planjav,

slišali mile so zvoke z višav:

Bogu vsa čast, Bogu vsa čast,

Bogu vsa čast na višavah.

Mir na zemlji vsem ljudem,

Mir na zemlji vsem ljudem.

Takšne besede, ki jih neštetokrat pojemo pri naših prazničnih dejavnostih, nas spomnijo, da božično praznovanje in pesmi niso nič novega. Sporočilo je staro in znano. Oznanjeno je bilo Adamu. Oznanjeno je bilo izraelskim otrokom. Oznanjeno je bilo potomcem očeta Lehija. Preroki so vedno znova razglašali poglavitne resnice odkupne daritve Jezusa Kristusa. Vedno znova so razglašali njegovo zapoved, naj ga ljubimo in mu služimo ter ljubimo druge in jim služimo. In dodal je: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« To oznanjanje, ki se že stoletja ponavlja, je najpomembnejše sporočilo v vsej večnosti. Je za nas, v našo korist.

Najpomembnejše v življenju se ponavlja. Nikoli se ne naveličamo poslušati svetega imena našega Odrešenika. Nikoli se ne naveličamo družbe svojih ljubih. Nikoli se ne naveličamo poslušati »rad te imam«.

Torej, ponavljajoče sporočilo božiča ni sporočilo, ki bi ga morali v svojem življenju popraviti, temveč sporočilo, ki bi ga morali obnoviti.

II.

Vsak od nas že od otroštva ve, da je božič čas obdarovanja v družinah in med prijatelji. To je čas posebne prijaznosti do tistih, ki jih imamo radi. A božičnega duha obdarovanja bi morali razširiti preko kroga družine in prijateljev. Danes imajo številni od naših mladih nepozabne izkušnje, ko zbori in razredi in druge cerkvene skupine obiščejo in nesejo darila tistim, ki se jih je ob božiču treba spomniti, v bolnišnicah in domovih za ostarele, tistim, ki ne morejo od doma, in številnim drugim. Ob neštetih božičnih večerih dobri moški in ženske, ki izvedo za hudo stisko revnih žalujočih staršev, pridejo z igračami in hrano in sladkarijami, da bi zaupljivi otroci s široko odprtimi očmi na božično jutro začutili radost, ker se jih spomnijo. Na tisoče krasnih moških in žensk združi svoja prizadevanja v božičnih dobrodelnih organizacijah, da pomagajo lačnim, oblečejo razcapane, nastanijo brezdomce, obiščejo bolne in pozabljene in prinesejo radost otrokom. Bog blagoslovi te roke pomoči! Vsi bi jih morali podpirati. Ljudje, ki ljubeče in nesebično služijo, so pravi služabniki Princa miru.

III.

Kakšen je pomen besed »mir ljudem, ki so mu po volji«? »Ljubi /…/ svojega bližnjega kakor samega sebe,« je Odrešenik najprej učil. Učil je celo, naj »ljubi[mo] svoje sovražnike, blagoslovi[mo] tiste, ki [nas] preklinjajo, dela[mo] dobro tistim, ki [nas] sovražijo, in moli[mo] za tiste, ki [nas] kruto zlorabljajo in preganjajo«.

Ko se trudimo za cilj, izražen v teh naukih, naj bo božič čas odpuščanja, čas zdravljenja starih ran in obnove odnosov, ki so se izjalovili.

Navajam: »Zatorej vam pravim, da bi morali drug drugemu odpustiti, kajti ta, ki svojemu bratu ne odpusti prestopkov, je pred Gospodom obsojen, kajti v njem ostaja večji greh.

Jaz, Gospod, bom odpustil, komur bom odpustil, od vas pa se zahteva, da odpustite vsem ljudem.«

Božič je torej čas, da sežemo preko svojih vsakdanjih vezi ljubezni in prijateljstva. »Mir ljudem, ki so mu po volji,« ni samo sporočilo za tiste, ki jih imamo že radi in smo jim naklonjeni, kot so člani naše Cerkve ali sodržavljani, prebivalci našega mesta ali soseske, oziroma ljudje s skupno kulturo. Nebeške vojske so oznanjale dobro voljo vsem ljudem – bežnim prijateljem, neznancem, celo sovražnikom. Božič je čas, ko se spomnimo, da smo vsi otroci Očeta v nebesih, ki je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili vsi odkupljeni od smrti. Tudi naš Oče v nebesih je blagoslove odrešitve in povzdignjenja ponudil vsemu človeštvu pod enakimi pogoji: vera v Gospoda Jezusa Kristusa, kesanje, krst in poslušnost evangelijskim zakonom in uredbam.

IV.

Božični duh nas spodbuja, naj v tem času prestopimo ovire in se zavzamemo za razumevanje in ljubezen med ljudmi vseh ras, prepričanj in narodnega porekla. Bodisi smo sveti iz poslednjih dni v večini, kot smo v Utahu, ali v manjšini, kot smo povsod drugod, moramo pomagati vsem Božjim sinovom in hčeram. Svojo roko iskrenega prijateljstva bi morali podati vsem ljudem, tistim, ki so, in tistim, ki niso naše vere. Upoštevati bi morali zapoved, ki jo je Bog po preroku Mojzesu dal izraelskim otrokom:

»Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas!«

Svoje otroke bi morali učiti prijaznosti in uvidevnosti do vseh. Razžalosti me vsakič, ko slišim starše v tej skupnosti, ki niso sveti iz poslednjih dni, da jim je hudo, ker menijo, da naši otroci ali mladi člani izključijo oziroma preganjajo njihove sinove in hčere. Upam, da so takšni primeri redki in jih je vse manj. Od vseh ljudi vsepovsod bi morali biti najbolj prijazni in najbolj uvidevni.

Seveda bi se morali izogibati takšnim združenjem, ki ogrožajo naše ravnanje oziroma nam slabijo vero in čaščenje. A takšna ekskluzivnost nas ne odvezuje obzirnosti do drugih. Niti nas ne bi smela odvrniti od številnih združenj, ki vlagajo skupna prizadevanja na velikem področju skupnih interesov, ki vključujejo vse ljudi.

Duh, s katerim bi morali sprejeti sporočilo »mir ljudem, ki so mu po volji«, je duh predajanja sebe v služenju drugim. Prav kakor je božič praznovanje rojstva njega, ki je dal svoje življenje za vse nas, tako bi moral vsak od nas božič izkoristiti kot čas, da se izboljšamo v tem, kako dajemo bližnjim.

Ko tako delamo – ko božični duh obdarovanja prežema naše misli in dejanja – bo vsak prispeval k večnemu cilju, da bi omogočili »mir ljudem, ki so mu po volji«. Za vse nas je čas, da to storimo, ker smo vsak dan en dan bližje Gospodovemu prihodu. Kot je predsednik Russell M. Nelson učil na zadnji oktobrski konferenci, navajam: »Najboljše šele pride, ker Gospod pospešuje svoje delo. Najboljše šele pride, ko svoje srce in svoje življenje v celoti obrnemo k Jezusu Kristusu.« Konec navedka.

Zdaj bom navajal iz razglasa »Živi Kristus: pričevanje apostolov.« Navaja:

»Ko se spominjamo rojstva Jezusa Kristusa pred dvema tisočletjema, pričujemo o dejanskosti njegovega neprimerljivega življenja in o neskončni moči njegove velike odkupne žrtve. Nihče drug ni imel tako močnega vpliva na vse, ki so živeli in bodo še živeli na zemlji.«

Nadaljevanje navedka: »Svečano pričujemo, da se njegovo življenje, ki je osrednje v vsej človeški zgodovini, ni začelo v Betlehemu, niti se ni končalo na Kalvariji. Bil je Očetov Prvorojeni, edinorojeni Sin v mesu, Odkupitelj sveta. /…/

S svečanimi besedami razglašamo, da sta bila njegovo duhovništvo in njegova Cerkev na zemlji obnovljena – sezidana ‘na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je /…/ Kristus Jezus.’«

Nadaljevanje navedka: »Pričujemo, da se bo [nekoč] vrnil na zemljo. ‘Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso.’« Konec navedka. »Vladal bo kot Kralj kraljev in kraljeval kot Gospod gospodov in vsako koleno se bo upognilo in vsak jezik bo s čaščenjem govoril pred njim.

Kot njegovi pravilno posvečeni apostoli pričujemo, da je Jezus živi Kristus, nesmrtni Božji Sin. Je veliki kralj Emanuel, ki danes stoji na Očetovi desnici.« Spet navajam: »On je luč, življenje in upanje sveta. Njegova pot vodi do sreče v tem življenju in v večno življenje v prihodnjem svetu. Bogu hvala za neprecenljivi dar njegovega božanskega Sina!«

V imenu Jezusa Kristusa, amen.