Kristus dete se je rodil za vas

Kako srečni smo, da lahko doživljamo tako prekrasno glasbo? Najlepša hvala temu zboru, orkestru in dirigentom. Ne vidim vas za temi drevesi, a vem, da ste tam.

Ena od mojih najljubših božičnih kolednic je »Detece sveto, detece krotko«.

Črede so spale, pastirci so bdeli

vse do zvezde danice;

zgodbo so slišali, slavo uzrli,

o evangeliju čuli novice.

Vsi radostni in brez bridkosti

so pozdravili zarjo s slavospevi.

Kristus dete se je rodil za vas.

Kristus dete se je rodil za vas!

Kot deklico so me starši ljubkovalno klicali Ovčica Tammy, zato sem vedno čutila, da sveti spisi govorijo meni, ko so govorili o pastirju in njegovih ovčicah.

To je še zlasti veljalo za božično zgodbo in angele, ki so se prikazali pastirjem, ki so ponoči čuvali svoje črede, svoje ovčice. Zamišljala sem si, da sem tam, in si predstavljala, kako bi bilo, če bi se približala detetu v jaslih. Te podobe so mi še vedno všeč vsako leto, ko razmišljam o njegovem rojstvu.

Druga priljubljena podoba izvira iz zgodbe, ki jo je povedal starešina John R. Lasater.

Pred mnogimi leti je starešina Lasater v okviru uradne vladne delegacije obiskal državo v Afriki.

Ko so nekega dne potovali po puščavi v karavani črnih limuzin, se je zgodila nesreča. Avto, v katerem je bil, je pripeljal na hrib in opazil je, da je sprednje vozilo zapeljalo s ceste. Rekel je: »Prizor pred nami mi je ostal v spominu vsa ta leta.«

Stari pastir v dolgih plapolajočih oblačilih iz Odrešenikovega časa je stal blizu limuzine in se pogovarjal z voznikom. V bližini je bila čredica približno petnajstih ovac.

Prvi avtomobil je zadel in poškodoval eno od ovac, je pojasnil voznik starešine Lasatra. In ker je bilo to kraljevo vozilo, je bil pastir zdaj upravičen do stokratne vrednosti jagenjčka, ko bi odrasel. Toda v skladu z istim zakonom bi jagnje ubili in meso razdelili med ljudi.

Nato je voznik rekel: »Toda samo glejte, stari pastir ne bo vzel denarja; nikoli ga ne vzamejo.« Ko so ga vprašali, zakaj, je dodal: »Zaradi ljubezni, ki jo čuti do vsake svoje ovce.«

Opazovali so, kako se je stari pastir sklonil, dvignil ranjeno jagnje v naročje in ga položil v pregib svojih oblačil. Brez prestanka je božal jagnje in vedno znova ponavljal isto besedo, in ko je starešina Lasater vprašal, kaj ta beseda pomeni, so mu odgovorili: »Oh, izgovarja njegovo ime. Vse njegove ovce imajo ime, saj je on njihov pastir in dobri pastirji poznajo vsako svojo ovco po imenu.«

V Izaiju nam je obljubljeno: »Svojo čredo /…/ zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju.«

Če se v tem božičnem času česa spominjamo ali kaj čutimo, naj bo to, da smo njegovi. Se spomnite, ko je Kristus dejal Petru: »Hrani moja jagnjeta, /…/ moje ovce?«

»Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.«

»Kajti rodil se nam je otrok, dan nam je sin.«

Rodil se je, da bi vsakega od nas osebno dvignil. In če pripada komurkoli, zagotovo pripada vam. Kristus dete se je rodil za vas.

A Izaija obenem svari: »Mi vsi smo tavali kakor ovce.« Morda se je vsak od nas znašel na mestu, kjer se je počutil kot tavajoče jagnje ali celo kot izgubljena ovca. Nocoj trdim, da smo vsi ranjena jagnjeta, ki potrebujemo dobrega Pastirja, ki nas bo zibal v svojem ljubečem naročju. Kajti biti smrtnik pomeni, da imamo v sebi nekaj, kar se zdi zlomljeno, kar je treba popraviti.

In ne vem, ali obstaja čas v tednu, ko močneje čutim potrebo po Odrešeniku, kot v nedeljo med zakramentom. V tem »času duhovne obnove« ponudim svoje strto srce in razmišljam o besedah in simbolih. Včasih pa napoči trenutek malodušja, ko ob razmišljanju o preteklem tednu spoznam, da sem o istih grehih, isti slabosti razmišljala že prejšnjo nedeljo. In počutim se resnično skrušeno ali potrto.

Ali vam je ta trenutek znan?

Danes vas vabim, da poskusite nekaj novega. Če se v teh najbolj svetih minutah celotnega tedna počutite potrti, si predstavljajte, da vas kliče po imenu, in pojdite k njemu. V mislih poglejte svojega Odrešenika, ki vam z razprtimi rokami ter s sijočim obrazom pravi: »Vedel sem, da se boš tako počutil! Zato sem prišel na zemljo in pretrpel, kar sem pretrpel.« Njegova pomoč, njegova milost sta vam na voljo zdaj, ne na koncu poti, ko se vam bo zdelo, da se vam je vse popolnoma uredilo. Ker kdo se tako počuti? Nihče, ki ga poznam.

Ne pozabite, da hodimo v cerkev, k zakramentu Gospodove večerje, da bi bili ozdravljeni, pa tudi zato, da bi se počutili čiste.

Pred leti, ko sem služila v Osnovni, sem pripovedovala zgodbo o nekom, ki je bil pred kratkim krščen. Poudarila sem, da je ta prijatelj morda eden najbolj čistih in neoporečnih članov Cerkve. Nato se je v prvi vrsti dvignila roka in starejši fant je dejal: »Jaz sem prav tako čist kot on, ker sem pravkar prejel zakrament.« Nerodno sem odgovorila: »Da, to sem mislila – prav to, kar je rekel.«

Prijatelji moji, ali se resnično spominjamo in sprejemamo ta nadvse osupljivi nauk? Če se trudimo izpolnjevati svoje zaveze z Bogom - se nenehno vračamo, poročamo in kesamo - smo lahko očiščeni vsak dan. Zaradi zakramentne uredbe se lahko počutimo tako čisti kot na dan, ko smo se krstili.

Zame je sabat tako postal dan počitka. Ne le fizičnega počitka, temveč počitka od krivde in strahu, od moje nezadostnosti in šibkosti. Vsaj za en dan!

Ena najbolj milih pripovedi v celotnih svetih spisih nam daje vpogled v ta počitek. V Mormonovi knjigi vstali Odrešenik obišče svoje »druge ovce« v Ameriki in potem ko začuti, kaj potrebujejo, ne da bi ga sploh prosili, povabi vse, ki so telesno zlomljeni – hrome, slepe, gluhe ali »kakor koli prizadet[e]« – naj pristopijo.

Predstavljam si tiste, ki so se postavili v vrsto in katerih telesna potreba po zdravljenju je bila očitna. V mislih pa vidim tudi ljudi, kot sem jaz in drugi, ki jih imam rada, v vrsti, ki so prizadeti na načine, ki morda niso vidni človeškemu očesu. Prosil je za tiste, ki so bili kakorkoli prizadeti, in »ozdravil je vsakega od njih«.

Opazite, da v tem primeru ni zapisano, da jih je pozdravil. Všeč mi je ta misel, da obstaja razlika med ozdravitvijo in zdravljenjem. Ozdravitev nas običajno vrne v prejšnje stanje dobrega počutja, po čemer hrepenimo, kajne? Zdravljenje pa je drugačno. Zdravljenje vključuje staro rano in nas po drugi strani spremeni.

Tudi Odrešenik sveta je kot vstalo bitje ohranil rane na rokah, nogah in boku – dokaz, da nas ne bo nikoli pozabil in da smo z njegovimi ranami zdravljeni. In morda jih je Odrešenik tistega dne, ko jih je zdravil, tudi držal in vsakega od njih ljubeče objel.

Morda se nocoj počutite zlomljene in niste prepričani, da boste doživeli njegovo ozdravljenje. Toda ali je to res? Vsako nedeljo vas med zakramentom dvigne s prašne ceste, vas položi v pregibe svoje obleke in vas ziblje v svojem velikem naročju.

V tisti sveti božični noči je angel oznanjal vesele novice, vesele novice o veliki radosti. »Ta, ki je bil največji, je postal najmanjši – nebeški pastir, ki je postal Jagnje.« »Kralj kraljev je tako ležal v skromnih jaslih. Rodil se je, da bi bil v vseh naših preizkušnjah naš prijatelj.« Po moje je angel rekel: »Vaš prijatelj, vaš najboljši prijatelj je pravkar prišel. In če bi vedeli, kako pozorno vas je opazoval, kako zelo ste se zgledovali po njem, ko ste prej živeli z njim, če bi razumeli, kaj bo žrtvoval za vas in koliko bo še kdaj pripravljen storiti, da bi vam pomagal vrniti se domov, bi pohiteli, da bi ga pozdravili pri jaslih.«

Pričujem, da je dete v jaslih, ki ga častimo in si morda celo upamo predstavljati, kako bi bilo, če bi ga lahko držali v naročju, prišlo, da bi za nas storilo prav to.

Da, Kristus dete se je rodil za vas!

V imenu Jezusa Kristusa, amen.