Radostna pot zavez

Fotografija: Jerry Garns, razmnoževanje je dovoljeno zgolj za cerkvene namene

Svete obljube

Nebeški Oče in njegov Sin Jezus Kristus vsakega od nas ljubita bolj, kot si lahko predstavljamo. Nikjer se njuna ljubezen ne kaže bolj jasno kakor v obljubljenih blagoslovih, ki so povezani z zavezami, ki so nam ponujene ob krstu in v Gospodovi hiši.

»Eden najpomembnejših pojmov razodete veroizpovedi so svete zaveze,« je učil predsednik Russell M. Nelson (1924–2025). »V pravnem jeziku zaveza običajno pomeni dogovor med dvema ali več strankami. Toda v verskem smislu je zaveza veliko pomembnejša. To je sveta obljuba z Bogom.«

Vsaka sveta obljuba, ki jo sklenemo in spolnjujemo, nas blagoslavlja. Nebeški Oče in Odrešenik Jezus Kristus nas želita pritegniti bližje k sebi. Želita nam pomagati, da se učimo in rastemo v veri in razumevanju. Želita nas obdariti z nebeško močjo. Želita, da v svetu, kjer so takšni blagoslovi pogosto nedosegljivi, prejmemo ozdravljenje in mir. Želita, da v tem in v prihodnjem življenju izkusimo radost. Zaradi te popolne ljubezni nam ponujata, naj z njima sklenemo zavezno vez. Blagoslovljeni smo, da se s temi zavezami znova zavežemo vsak teden med zakramentnim sestankom.

Zakrament vzamemo v duhu hvaležnosti, ker imamo radostni blagoslov, da prevzamemo ime Jezusa Kristusa, se spominjamo njega in njegove ljubezni do nas, ki se odraža v daru njegove odkupne daritve – da je za nas trpel, krvavel in umrl. Zakrament nas blagoslavlja tudi s priložnostjo, ki jo imamo vsak teden, da pokažemo, da smo voljni spolnjevati njegove zapovedi, obnoviti zaveze in skleniti novo zavezo (gl. Nauk in zaveze 20:77, 79).

»Pogosto slišim izraz, da zakrament vzamemo, da obnovimo zaveze, ki smo jih sklenili ob krstu. Čeprav je to res, gre za bistveno več,« je dejal predsednik Nelson. »Sklenil sem novo zavezo. Vi ste sklenili nove zaveze. /…/ V zameno nam [Gospod] torej izjavi, da bo njegov Duh vselej z nami. Kakšen blagoslov!«

Ko se pokesamo in vzamemo zakrament s čistim srcem, prejmemo Svetega Duha in smo »očiščeni greha, kakor če bi se ponovno krstili. To je upanje in usmiljenje, ki ju Jezus ponuja vsakemu od nas.«

Kakšna radost, da se pokesamo in nam je odpuščeno zaradi Kristusove odkupne ljubezni!

Jennifer Rose Maddy: fotografija nauvoojskega templja v Illinoisu

Gospodova hiša radosti

Ko je predsednik Nelson postal predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je pogosto govoril o poti zavez, in sicer že v svojem prvem javnem sporočilu, ki ga je imel kot predsednik Cerkve. Na to pot stopimo s kesanjem in krstom z vodo (2 Nefi 31:17), je rekel ob kasnejši priložnosti, in »potem v templju« to naredimo »še bolj celovito«.

Prav kakor nas na naše zaveze in spremljajoče blagoslove spomni to, da vzamemo zakrament, nas na to spomni tudi namestniško delo v templju. Ko opravljamo namestniške uredbe za tiste, ki so umrli, se spomnimo svetih obljub, ki smo jih dali, in obljubljenih blagoslovov, ki jih bomo prejeli.

Na poti zavez postanemo dediči vseh blagoslovov, obljubljenih Abrahamu, Izaku, Jakobu in njihovemu potomstvu. Abraham, Izak in Jakob kljub obljubljenim blagoslovom niso imeli lahkega življenja in tudi mi ga nimamo. Tako kot oni se soočamo z nadlogami, grajanjem in izgubami, ko smo preizkušeni »v vsem« (Nauk in zaveze 136:31, gl. tudi 101:4–5). Toda prav kot preroki in pravični sveti v starih časih tudi mi vemo, komu lahko zaupamo (gl. 2 Nefi 4:19).

Življenje na zemlji je le trenutek v našem obstoju, toda ta trenutek – včasih zelo težak – ima večni pomen. Da, nebeški Oče želi, da se učimo in rastemo. In da, ta rast včasih prinese razočaranje in trpljenje. Vendar želi, da bi bilo naše življenje lepo in da bi nam vlivalo upanje. Zato in da bi nam olajšal pot nazaj k njemu, nam je dal Odrešenika, ki je »porok« naših zavez z njegovim Očetom. Oče zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa izpolni obljube, ki jih je dal svojim otrokom v templju.

Odrešenik je z ljubeznijo in odkupnim žrtvovanjem premagal in ozdravil vse, s čimer se bomo srečali v življenju. In zaradi njegove svete hiše – njegove hiše radosti – bo kljub težavam vse dobro. Balzam spolnjevanja zavez odžene žalost, bolečino, bridkost in razočaranje. Ni nam treba skrbeti ali se bati. Temveč se lahko radostimo, da je cena naše odkupitve plačana (gl. 1 Korinčanom 6:20) in da je začrtana pot zavez v večno življenje.

Pot zavez je resnično pot ljubezni odkupljenja. Ko spoštujemo zaveze, ki jih sklenemo v templju, prejmemo blagoslove večje moči, večje ljubezni, večje milosti, boljšega razumevanja in večjega upanja. Čudež in veličastnost tempeljskih pečatenj – družinskih članov, ki jih ljubezen poveže za vso večnost – moji duši prinaša neizmerno občudovanje in radost ter me navdaja z duhom hvaležnosti.

»Kadarkoli se bo v vašem življenju zgodil kakršenkoli pretres, bo za vas duhovno najvarneje, če boste živeli v okviru svojih tempeljskih zavez!« je svetoval predsednik Nelson. Iz svojih prijetnih in včasih grenkih izkušenj smrtnika poznam resničnost teh besed.

Ilustriral: Allen Garns

Zberite jih doma

Potem ko se je Israel Barlow še zadnjič poslovil od svojega dečka, je ženi pisal: »Misel, da bom odšel daleč stran in se nikoli več ne bom vrnil k [Jamesovemu] grobu, je iztisnila zadnjo kapljico ljubezni, ki sem jo še gojil, dokler se ni razblinila v solzah na njegovem grobu.«

Predstavljam si, da je bilo 4. decembra 1889 prelitih še več solz – tokrat solz radosti. Tistega dne se je mali James Nathaniel Barlow s starši pečatil v loganskem templju v Utahu. Takrat je bil Israel že pokojni, zato sta zanj in za Jamesa nastopila namestnika.

S sestro Kearon čutiva posebno rahločutnost in globoko sočutje do Israela in Elizabete. Najin prvi otrok, fantek po imenu Sean, je umrl med operacijo srca, ko je bil star komaj tri tedne. Ta izguba naju je strašno pretresla. Takrat sva se spraševala, ali bova sploh lahko preživela. Z bolečino sva ga pokopala v mali grob v Angliji. Petnajst let kasneje so najino družino prosili, naj se zaradi rednega služenja v Cerkvi preseli od doma v Združenem kraljestvu, in ta mali grob sva pustila za seboj.

Na poti proti zahodu nisva izgubila otroka in nisva trpela nepredstavljivih stisk Barlowih, vendar imava uvid v to, kar sta prestajala. Grob najinega dečka je zelo daleč, vendar imava, tako kot Barlowa, trajno vero v vstajenje Jezusa Kristusa in večno naravo naše družine zaradi svete zaveze pečatenja.

Vsi imamo prednike in druge najdražje onkraj groba, ki nam govorijo: »Ne puščaj me tu!« Zaradi tempeljskih zavez ni potrebe, da bi kdo bil pozabljen. Poklicani smo, da jih imamo radi, jim služimo in jih zberemo doma.

Nebeški Oče nas ljubi, vas in mene. Dal nam je templje, da bo vse, kar bomo »zavezali na zemlji, zavezano v nebesih« (Nauk in zaveze 128:8, gl. tudi Matej 18:18). Svojega Sina je poslal, da je pretrgal spone smrti, s čimer je utrl pot večnim vezem in večnim družinskim srečanjem.

Zato imamo uredbe. Zato imamo zaveze. Zato gradimo templje. Zato se posvečamo delu in slavi Boga (gl. Mojzes 1:39). In zato točimo solze radosti, vedoč, da nas in naše ljubljene čaka večno srečanje v prisotnosti Očeta in Sina.

Da bi našli radost in mir, ko bomo spolnjevali zaveze in se pridružili Gospodu pri njegovem veličastnem odrešenjskem delu!