Božji načrt za večno družino

Ena od stvari, ki je moje starše sprva zanimala pri obnovljenem evangeliju Jezusa Kristusa, je pomen, ki ga Cerkev pripisuje družini, in nauk, da »družina opravi velik del Božjega odrešenjskega in povzdignjenjskega dela«. Preden sta se moja starša krstila, sta bila nad tem, kar sta izvedela, tako navdušena, da sta povabila sosede, naj se jima pridružijo pri misijonarskih lekcijah.

Ko sta se sestajala z misijonarji in po krstu nadaljevala s preučevanjem evangelija, sta izvedela, kako naj svoje otroke vzgajata v luči in resnici in kako naj duhovno »napravi[ta] red v svoji lastni hiši« (Nauk in zaveze 93:40, 43).

Izvedela sta, da je »družina osrednja v Stvarnikovem načrtu za večno usodo Božjih otrok« in da bomo »srečo v družinskem življenju /…/ najverjetneje dosegli, če bo le–to temeljilo na naukih Gospoda Jezusa Kristusa«.

Izvedela sta, da so uspešni zakoni in družine osnovani in ohranjeni po načelih vere, molitve, kesanja, odpuščanja, spoštovanja, ljubezni, sočutja, dela in zdravih rekreativnih dejavnostih.

Izvedela sta, da so družine lahko večne in da bodo »prav takšni odnosi, ki obstajajo med nami tu, /…/ med nami obstajali tam, le da jim bo dodana večna slava« (Nauk in zaveze 130:2).

In izvedela sta, da je »najvišji namen vsakega poučevanja, vsake dejavnosti v Cerkvi ta, da so starši in njihovi otroci doma srečni, pečateni v večni zakonski zvezi in povezani s svojimi rodovi«.

Ker sta to vedela, sta si zaželela, da se pečatimo kot večna družina.

Starša sta po krstu živela po tem, kar sta spoznala, in iz sveta stopila v evangelijsko kraljestvo. Prizadevala sta si, da bi povezala najino družino, tako da sta organizirala družinske večere in družinsko preučevanje svetih spisov, zvesto sta prihajala na cerkvene sestanke in delala na družinski zgodovini. Ko sta si prizadevala za enotnost, sta upala, da bosta ustvarila družino, osredotočeno na načrt odrešitve in s pogledom v večnost.

Ko sta se starša leta 1965 krstila, je bil tempelj, ki je bil Sao Paulu v Braziliji najbližji, tempelj v Mesi v Arizoni, skoraj 9.650 kilometrov stran. Potovanje je bilo za našo družino predrago, zato sta morala počakati do posvetitve saopaulskega templja v Braziliji leta 1978, preden sta lahko prejela tempeljske uredbe in se pečatila. Takrat sem služil misijon v Riu de Janeiru.

Približno dva meseca pred zaključkom misijona februarja 1980 je predsednik misijona mojemu družabniku in meni dovolil, da sva s kolskimi člani ponoči potovala iz Ria de Janeira v saopaulski tempelj, da sem lahko prejel obdaritev in se pečatil k staršem. Kot starša sem tudi jaz veliko let čakal na obljubljene blagoslove tempeljskih uredb in zavez.

Ta izkušnja je spremenila moj pogled na prihodnost in mi odstrla prvi vpogled v resničnost nedavnih besed predsednika Russlla M. Nelsona: »Čas v templju vam bo pomagal, da boste razmišljali celestialno in da boste ujeli videnje tega, kdo resnično ste, kdo lahko postanete in kakšno življenje lahko imate za vedno.«

Moj kratek čas ob tej priložnosti v templju je močno vplival na preostanek mojega misijonarskega služenja. Poleg te nove vizije je imelo na moje življenje trajen vpliv tudi pričevanje o templju in o pomembnosti Božjega načrta za družine.

Ko sva se dve leti po mojem misijonu z ženo Rosano poročila, sva se v templju pečatila z vizijo, da bova vzgojila svojo večno družino. Zato sva sodelovala pri ustvarjanju družinskih običajev, kakršne so naju učili starši, vsi običaji pa so se osredotočali na Odrešenika, njegove nauke in nauke njegovih sodobnih prerokov.

Danes najini otroci vzgajajo svoje otroke z istimi evangelijskimi načeli sreče. Družina je za nas vse, ker razumemo osrednjo vlogo družine v Božjem načrtu.

Kot generalni voditelj sem imel blagoslov, da sem svoje tri otroke v templju pečatil k njihovim zakoncem. Zazreti se jim v oči v trenutku, ko so pokleknili pri oltarju v templju, je bila prelepa izkušnja. Videl sem, kako je moje potomstvo blagoslovljeno z istimi evangelijskimi načeli, o katerih so me učili starši, in ki sva jih učila z Rosano. Videl sem, kako se bodo ti blagoslovi nadaljevali v prihodnjih rodovih. In spomnili so me, kdo vse to omogoča.

Opomnik božiča

Družina je v središču Božjega načrta sreče, a brez Odrešenika Jezusa Kristusa ta načrt ne bi bil izvedljiv. Njegova odkupna daritev ter uredbe in zaveze, ki jih najdemo v njegovem evangeliju, omogočajo obljubo povzdignjenja.

Predsednik Nelson je izjavil: »Povzdignjenje je družinska zadeva. Družine so lahko povzdignjene samo preko odrešilnih uredb evangelija Jezusa Kristusa. Končni cilj, za katerega si prizadevamo, je, da postanemo srečni kot družina – z obdaritvami, pečateni in pripravljeni na večno življenje v Božji navzočnosti.«

Ko obiščem kraje, ki jih še nikoli nisem videl, poskušam poiskati jaslice, ki naju z Rosano spominjajo na Odrešenika. Zbral sem precej veliko zbirko.

Ko sva z ženo premišljevala o teh skromnih jaslicah, sva nekoč pomislila: »Kaj je tisto, kar je v najinem življenju resnično najpomembnejše?« Odgovor je seveda Odrešenik, njegov evangelij in naša družina. Da bi se spominjali ljubezni, ki jo ima do nas nebeški Oče, in na to, da obljuba o večnih družinah postane uresničljiva preko Odrešenika, smo pred nekaj leti pred božičem vse jaslice doma položili na dve veliki polici – in jih tam pustili, namesto da bi jih po božičnih praznikih pospravili. Ta običaj nam pomaga, da pri nas doma vse leto ohranjamo božičnega duha.

Ko vsak dan gledamo te jaslice, nas blago spominjajo na Odrešenikovo osrednjo vlogo v našem življenju. Spominjajo nas, da sta zdajšnji mir na zemlji (gl. Luka 2:14) in večna sreča v naslednjem svetu odvisna od Odrešenika in od spoštovanja zavez, ki smo jih z njim sklenili. Spomnijo nas tudi, »da je prišel na svet, in sicer Jezus, da bo za svet križan in da bo nosil grehe sveta in da bo svet posvetil in da ga bo očistil vse nepravičnosti;

da bi bili po njem odrešeni vsi, ki mu jih je Oče dal v varstvo in so bili ustvarjeni po njem« (Nauk in zaveze 76:41–42).

Prav kakor sva se z Rosano o teh resnicah naučila od svojih staršev, sva se trudila, da bi jih prenesla tudi na svoje otroke. Zdaj ti te iste resnice učijo svoje otroke. Seme, ki je bilo pred šestdesetimi leti posajeno v srca mojih staršev v našem majhnem domu v Braziliji, se je razcvetelo in obrodilo sad, »ki je nadvse dragocen, ki je slajši od vsega, kar je sladko, in bolj bel od vsega, kar je belo, da, in čistejši od vsega, kar je čisto« (Alma 32:42).

Pričujem, da bodo tisti, ki bodo sprejeli Božji načrt za družine, ljubili, kakor je ljubil Odrešenik, in spoštovali svoje zaveze, nekega dne podedovali »blagoslove večnega življenja in polnost radosti« s svojimi najdražjimi in z Očetom in Sinom.