Jezusu Kristusu sledimo tako, da se mu pridružimo pri delu

Pri Odrešenikovem delu sodelujemo, ko pomagamo Božjim otrokom, da tudi oni postanejo zvesti učenci Jezusa Kristusa. To vključuje oznanjanje njegovega evangelija, s čimer zbiramo razkropljeni Izrael, tako da opravljamo svoje dolžnosti v Odrešenikovi Cerkvi in si prizadevamo, da bi mu postali podobni. Naš »uspeh [pri njegovem delu] ni odvisen od tega, kako se drugi odločijo, da se bodo odzvali na [nas], na [naša] povabila ali na [naša] iskrena, prijazna dejanja.« Predsednik Russell M. Nelson je zatrdil: »Vsakokrat, ko naredite nekaj, kar pomaga nekomu – na obeh straneh tančice – da sklene zaveze z Bogom in prejme bistvene krstne in tempeljske uredbe, sodelujete pri zbiranju Izraela.«

Da bi Odrešenikovo delo postalo naše delo, se osredotočamo na njegove namene, spolnjujemo njegove zapovedi in ljubimo druge. Ko njegovo delo opravljamo, kakor bi ga on (gl. Nauk in zaveze 51:2), nam je prepuščeno, da sami spoznamo, kako bi delali nekatere stvari. Odrešenik je svetim, ki so se zbrali v okraju Jackson v Misuriju, rekel:

»Kajti glejte, ni prav, da bi moral vse zapovedati, kajti ta, ki je k vsemu primoran, tisti je len in ni moder služabnik, zatorej ne prejme plačila.

Resnično pravim, ljudje bi si morali goreče prizadevati za dobro in veliko stvari narediti na svojo lastno pobudo ter uresničevati veliko pravičnosti;

kajti v njih je moč, s katero lahko delujejo sami. In če bodo ljudje delali dobro, nikakor ne bodo ob svoje plačilo.« (Nauk in zaveze 58:26–28)

Ko sledimo Odrešeniku, se mu pridružimo pri delu in pomagamo drugim, da postanejo njegovi zvesti učenci, učimo, kar bi učil on. Ker nismo pooblaščeni, da bi učili karkoli drugega (gl. Nauk in zaveze 52:9, 36), se brez odstopanja osredotočamo na njegov nauk (gl. Nauk in zaveze 68:25). Poleg tega posebno pozornost namenjamo tistim, ki so revni, v stiski in ranljivi (gl. Nauk in zaveze 52:40). To je Odrešenik jasno izpostavil, ko je v shodnici v Nazaretu navajal iz Izaija:

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost,

da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Luka 4:18–19; gl. tudi Izaija 61:1–2)

Leto, ki je ljubo Gospodu, se nanaša na čas, ko bodo vsi blagoslovi Božje zaveze zasipali njegovo ljudstvo. Jezusu Kristusu sledimo tako, da druge povabimo, naj prejmejo blagoslove, ki izvirajo iz tega, da z Bogom sklenemo zaveze in jih spolnjujemo, in tako, da skrbimo za tiste, ki so revni ali kako drugače v stiski.

To, da se Jezusu Kristusu pridružimo pri delu, je razburljivo, ker se njegova dela, načrti in nameni »ne morejo izjaloviti, niti ne morejo propasti« (Nauk in zaveze 3:1). Tistim, ki so malodušni, je Gospod svetoval: »Zatorej se ne naveličajte delati, kar je dobro, kajti polagate temelje velikega dela. In iz majhnih stvari nastane to, kar je veliko.« (Nauk in zaveze 64:33) Gospodu prepustimo skrb za žetev in preprosto opravimo svoj del.

To, da svoj del opravimo, je preprostejše, kot si morda predstavljamo, ker ni treba, da v Gospodovo delo vnašamo izredne talente ali sposobnosti. Zahteva le predanost in pripravljenost. Gospod je svetim v Kirtlandu v Ohiu rekel: »Glejte, Gospod zahteva srce in voljan um.« (Nauk in zaveze 64:34) Gospod pripravljenega lahko napravi sposobnega, ne more oziroma ne bo pa sposobnega napravil pripravljenega. Drugače rečeno, če smo predani in pripravljeni, nas lahko uporabi. A ne glede na to, kako nadarjeni smo, nas ne bo uporabil, če ne bomo predani njegovemu delu in če mu ne bomo pripravljeni pomagati.

Samuel in Anna-Maria Koivisto sta pokazala predanost in pripravljenost. Kmalu po poroki sta se preselila iz Jyväskylä na Finskem v Göteborg na Švedskem, da bi izkoristila poklicne priložnosti. Brata Koivisto so po prihodu povabili, naj se sestane s predsednikom Leifom G. Mattssonom, svetovalcem v göteborškem kolskem predsedstvu na Švedskem. Ker Samuel ni govoril švedsko, je razgovor potekal v angleščini.

Predsednik Mattsson je po kratkem pogovoru Samuela prosil, naj služi kot oddelčni voditelj misijonarskega dela v oddelku Utby. Samuel je poudaril, kar je bilo očitno: »Ampak ne govorim švedščine.«

Predsednik Mattsson se je nagnil nad mizo in odločno vprašal: »Ali sem vas vprašal, če znate govoriti švedsko ali če ste pripravljeni služiti Gospodu?«

Samuel je odgovoril: »Vprašali ste, ali sem pripravljen služiti Gospodu. Sem.«

Samuel je poklic sprejel. Tudi Anna-Maria je sprejela poklice. Oba sta zvesto služila in se ob tem naučila lepo govoriti švedsko.

Predanost in pripravljenost za služenje Gospodu sta zaznamovali življenji Samuela in Ane-Marie. V Cerkvi sta običajna junaka. Zvesto sta služila vsakič, ko so ju prosili. Učila sta me, da pri služenju uporabljamo talente, ki jih imamo (gl. Nauk in zaveze 60:13), Gospod pa nam potem pomaga izpolniti njegove namene.

Ko smo pripravljeni služiti, si prizadevamo, da se ne bi pritoževali ali godrnjali, saj svojega služenja nikakor ne želimo omadeževati. Pritoževanje je lahko znak omahljive predanosti oziroma tega, da naša ljubezen do Odrešenika ni takšna, kakršna bi morala biti. Če godrnjanja ne brzdamo, lahko pripelje do odkritega upora proti Gospodu. Takšen razvoj vidimo v življenju Ezra Bootha, zgodnjega spreobrnjenca v Cerkvi v Ohiu, ki je bil kot misijonar poklican v Misuri.

Ko je Ezra junija 1831 odšel iz Ohia, je bil jezen, ker je nekaj misijonarjev lahko potovalo z vozom, medtem ko je moral sam hoditi v poletni vročini in na poti oznanjati. Godrnjal je. Ko je prispel v Misuri, je čutil, da je izžet. Misuri ni bil to, kar je pričakoval. Ozrl se je naokrog in ugotovil, da »so obeti malce slabi«.

Ezra je postajal vse bolj ciničen, sarkastičen in kritičen. Ko je zapustil Misuri, se je, namesto da bi na poti pridigal, kot so ga prosili, čim hitreje vrnil v Ohio. Njegovo prvotno godrnjanje se je razvilo v omahovanje in naposled je izgubil zaupanje v svoje prejšnje duhovne izkušnje. Ezra je kmalu zapustil Cerkev ter »nazadnje opustil krščanstvo in postal agnostik«.

Enako se lahko zgodi nam, če nismo pazljivi. Če ne bomo ohranjali večnega vidika in se opominjali, čigavo delo je to v resnici, se lahko pritožujemo, omahujemo in sčasoma izgubimo vero, ki jo imamo.

Molim, da se bomo odločili, da bomo sledili Jezusu Kristusu in se mu pridružili pri delu. Pri tem so nam dane »dragocene in največje obljube« (2 Peter 1:4). Ti blagoslovi vključujejo odpuščanje grehov (gl. Nauk in zaveze 60:7, 61:2, 34, 62:3, 64:3), odrešitev (gl. Nauk in zaveze 6:13, 56:2) in povzdignjenje (gl. Nauk in zaveze 58:3–11, 59:23). Dejansko nam je obljubljen največji dar, ki ga Bog lahko da – večno življenje.