Jezus Kristus: velikonočno upanje in obljuba

starešina Gerrit W. Gong

iz zbora dvanajstih apostolov

Jezus Kristus z velikonočnim upanjem in obljubo uresničuje hrepenenja naših src in odgovarja na vprašanja naše duše.

Prosim, da si med branjem tega sporočila vzamete trenutek za tišino in ustvarite kraj duhovnega zatočišča.

Naš svet je prepogosto hrupen, poln pretvarjanja in ponosa. Ko pa smo odkriti, pošteni in ranljivi pred seboj in Bogom, velikonočno upanje in obljuba v Jezusu Kristusu postaneta dejanskost. V takšnih trenutkih prosimo:

»Kako lahko ponovno vidim svojega družinskega člana, prijatelja, ljubljenega?«

»Kje v svetu pogosto bežnih odnosov v slogu ‘odločim se zase’ najdem in občutim mir, upanje in občestvo z Bogom (gl. Nauk in zaveze 107:19), ljudmi okrog sebe in s seboj?«

»Ali obstaja kdo, ki ga lahko ljubim – in ki me bo resnično ljubil? Ali se zavezni odnosi lahko poglobijo in trajajo, ne kot pravljica, ampak z vezmi, močnejšimi od spon smrti, resnično srečni in za vedno?«

»Kako tam, kjer je veliko bolečine, trpljenja in nepravičnosti, lahko doprinesem k miru, složnosti in razumevanju Jezusa Kristusa, njegovega evangelija in Cerkve?«

V tem velikonočnem času pričujem o Jezusu Kristusu ter o njegovi obljubi in upanju.

Obljuba o zavezni pripadnosti in namenu

Bog, naš večni Oče v nebesih, njegov ljubi Sin Jezus Kristus in Sveti Duh so čisto blizu nas. Njihova neskončna in večna luč, sočutje in odkupitvena ljubezen se prepletajo z namenom stvarjenja in bistvom našega obstoja (gl. Alma 30:44, Mojzes 6:62–63).

Na predzemeljskem svètu v nebesih »so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali Božji sinovi [in hčere]« (Job 38:7). Odločili smo se za odločitev. Zdaj hodimo z vero. Z lastnimi izkušnjami sredi negotovosti, malodušja in izzivov zemeljskega življenja odkrivamo obljubljeno Božjo lepoto, jasnost, radost in smisel.

Ni nam namenjeno, da bi sami tavali v eksistenčni negotovosti. Lahko se pogovarjamo z nebesi, utrjujemo vero in pripadnost družini ter skupnosti svetih in postanemo svoj najresničnejši, najsvobodnejši, najpristnejši ter najbolj radostni jaz, če smo voljni in radostni biti poslušni Božjim zapovedim. To zavezno pripadnost prinaša odkupna daritev – od-ku-pi-tev – v in preko Jezusa Kristusa.

Upanje v življenje in poslanstvo Jezusa Kristusa

Velikonočno upanje in obljuba vsak dan vključujeta blagoslove in nauke, ki jih je Jezus Kristus oznanjal med svojim popolnim zemeljskim delovanjem. Jezus Kristus, ki je bil od začetka vnaprej oddeljen, se je rodil kot edinorojeni Božji Sin (gl. Jakob 4:5, Alma 12:33–34, Mojzes 5:7, 9). Postajal je vse modrejši in vse bolj odrasel in pridobival milost pri Bogu in pri ljudeh (gl. Luka 2:52). Jezus Kristus, ki si je zgolj prizadeval spolnjevati voljo svojega Očeta, je odpuščal grehe, zdravil bolezni, obujal od mrtvih in tolažil bolne ter osamljene.

Potem ko se je štirideset dni postil, je pričeval: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, [da ozdravim vse, ki so strtega srca] da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost.« (Luka 4:18, gl. tudi Izaija 61:1]

Torej vsakega od nas.

Jezus Kristus je na zadnji večerji učencem umil noge (gl. Janez 13:4–8). Tako v starem kot v novem svetu je uvedel zakrament, »živo vodo« in »kruh življenja«. V sveti zakramentni uredbi prosimo k Očetu in se zavežemo, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa, se ga vselej spominjali in spolnjevali njegove zapovedi, da nas bo njegov Duh vselej spremljal (gl. Luka 22:19–20, 3 Nefi 18:7, 10–11).

Jezus je v getsemanskem vrtu zato, da bi nas odrešil in odkupil, pretrpel več, kot lahko pretrpi človek,. Kri je pritekla iz vsake pore. Te bolečine je prenašal za vse, da nam ne bi bilo treba trpeti, če se bomo le pokesali (gl. Nauk in zaveze 18:11, 19:16).

Jezus Kristus je bil izdan in po krivem obtožen, zasmehovan in bičan, na njegovo ponižno glavo pa so posadili trnovo krono (gl. Matej 27:26, 29, Marko 15:15, 17, 20, 31, Luka 22,63, Janez 19:1–2). »[S]trt zaradi naših krivd, /…/ po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53:5) Bil je »vzdignjen na križ«, da bi nas pritegnil k sebi (gl. 3 Nefi 27:14–15). A Jezus Kristus je celo na križu odpustil (gl. Luka 23:34). Janeza je prosil, naj skrbi za njegovo mater (gl. Janez 19:26–27). Čutil je, da so ga zapustili (gl. Matej 27:46, Marko 15:34). Da bi se sveti spisi izpolnili, je rekel, da je žejen (gl. Janez 19:28). Ko je bilo vse dopolnjeno, je »izroč[il] svojega duha« (Luka 23:46, gl. tudi Janez 10:17–18).

Jezus Kristus ve, kako nas podpirati v naših boleznih, slabostih, osamljenosti, osamitvi in stiskah (gl. Alma 7:12). Takšne stiske so pogosto posledica odločitev drugih. Z nami se zna tudi radostiti v naših radostih in hvaležnosti ter z nami jokati, ko smo silno radostni. V svojem imenu, s svojim glasom nas ljubeče kliče v svojo čredo. Kliče vsakogar vsepovsod. Pravi nam, naj na zemeljsko življenje gledamo in ga razumemo z vidika večnosti. Če hodimo pokončno in spolnjujemo zaveze, obljublja, da se vse skupaj lahko izide v naše dobro (gl. Nauk in zaveze 90:24, Rimljanom 8:28).

V njegovem času in na njegov način pride do obnove – ne le tistega, kar je bilo, ampak tudi tistega, kar nekaj lahko postane. Jezus Kristus nas zares lahko osvobodi ujetosti in greha, smrti in pekla in nam lahko pomaga uresničiti svojo božansko istovetnost, ko z vero in kesanjem postanemo več, kot smo si kdaj predstavljali.

Obljuba rešitve

Zaradi Jezusa Kristusa smrt ni konec vsega. Ob veliki noči razglašamo:

Strah nas smrti nič več ni,

saj življenje ji sledi.

Jezus je z zapovedjo in močjo svojega Očeta lahko dal svoje življenje in ga spet prejel (gl. Janez 10:17). Jezus Kristus je, medtem ko je njegovo telo ležalo v grobu, deloval in organiziral v svetu duš ter razglašal »njihovo odkupitev iz spon smrti« (Nauk in zaveze 138:16).

Na jutro tretjega dne je vstal iz groba. Govoril je z Marijo. Prikazal se je dvema učencema na poti v Emavs, svojim apostolom in drugim. (Gl. Matej 28, Marko 16, Luka 24, Janez 20.)

V hiazmatičnem pričevanju je učence pozval, naj mreže vržejo na drugo stran čolna; tokrat se mreže niso pretrgale, čeprav so bile spet polne rib (gl. Janez 21:6–11, Luka 5:3–7). Nahranil je učence in Petra trikrat prosil, naj hrani njegove ovce in jagnjeta (gl. Janez 21:12–17). Dvignil se je v nebesa, razglašajoč, da bi morali njegovi učenci tedaj in vsi mi oznanjati sijajne velikonočne novice in njegov evangelij vsakemu narodu, rodu in ljudstvu (gl. Matej 28:19–20, Marko 16:15).

Jezus Kristus je naš Dobri Pastir in Božje Jagnje. Za svoje ovce je dal svoje življenje in ga še daje. V vrtu in na križu je prestal to, kar je bilo neznosno, in nas odkupil. V času in večnosti nam z zgledom kaže, kako nam smrt »odklene vrata v večnost«.

Z močjo Kristusove odkupne daritve in vstajenja se bosta naše telo in duša združila v fizičnem vstajenju. Veličastni bomo, z obnovljenim obličjem in snovnim telesom, ud za udom. Obnovljeni bodo celo lasje na naši glavi. Rešeni bomo tegob časa, bolezni, telesnih nesreč in duševne nezmožnosti. Kristusova odkupna daritev nas lahko blagoslovi, da premagamo vsakršno duhovno ločenost in duhovno smrt. Če se pokesamo, smo osvobojeni vsakega greha in žalosti in se odpremo večni polnosti ljubezni in radosti. Neomadeževani, čisti, svobodni se v svojih najbolj cenjenih družinskih odnosih lahko vrnemo v veličastno, celestialno navzočnost Boga, našega Očeta, in Jezusa Kristusa.

Ponovno bomo videli svoje ljubljene. Ko bomo ponovno združeni s tistimi, ki jih imamo radi, bomo drug drugega videli z vidika večnosti – z večjo ljubeznijo, razumevanjem in prijaznostjo. Odkupna daritev Jezusa Kristusa nam pomaga, da si zapomnimo, kaj je pomembno, in pozabimo, kaj ni. To, da na Odrešenika in odnose gledamo z večjo vero in hvaležnostjo, prinaša mir, lajša bremena, spravlja srca in združuje družine v času in večnosti.

Upamo na obilje in radost

Velika noč v Jezusu Kristusu vključuje zapornice neba, ki se odpirajo, sadove trte, ki se množijo, in dežele, ki postajajo krasne. Velika noč v Jezusu Kristusu vključuje tolažbo in skrb za vdove in sirote, lačne in nemočne, tiste, ki so prestrašeni, zlorabljeni ali nedolžno ujeti v nevarnosti. Jezus Kristus, ki skrbi za vsakogar, nas vabi, naj tako kot on ljubeče in sočutno gledamo ter skrbno služimo

Jezus Kristus v vsem dobrem obilno obnavlja (gl. Janez 10:10, Alma 40:20–24). Obljublja, da je »zemlja polna in dovolj je in na pretek« (Nauk in zaveze 104:17). Njegova obnova vsega vključuje polnost njegovega evangelija, njegovo duhovniško polnomočje in moč ter svete uredbe in zaveze, ki jih najdemo v njegovi Cerkvi, ki se imenuje po njegovem imenu, in sicer Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.

Velika noč v Jezusu Kristusu vključuje več svetih Gospodovih hiš, ki se marsikje približujejo Božjim otrokom in nam v srce prinašajo nauk »odrešenikov na gori Sion« (gl. Abdija 1:21). Gospod nam priskrbi posvečujoč, nesebičen način, da na zemlji ponudimo to, kar umrli ljubljeni potrebujejo in si želijo v večnosti, česar sami ne morejo pridobiti.

Takšno je moje upanje, obljuba in pričevanje. Pričujem o Bogu našem Očetu, našem Odrešeniku in Odkupitelju Jezusu Kristusu in Svetem Duhu. Da bi za veliko noč in vsak dan prejeli večno upanje in obljubo v Božjem božanskem načrtu sreče z Božjo zavezno potjo božanske preobrazbe iz življenja na zemlji v nesmrtnost in večno življenje! Naj nas gotovost odkupne daritve Jezusa Kristusa vsak dan razbremeni bremen, nam pomaga tolažiti druge v njihovih bridkostih in osvobajati naše duše, da bomo prejeli vso njegovo radost!

Jezus Kristus z velikonočnim upanjem in obljubo uresničuje hrepenenja naših src in odgovarja na vprašanja naše duše.