Helmuth Hübener

Helmuth Günther Hübener (1925–1942), član Cerkve v Hamburgu v Nemčiji, je bil najmlajši pripadnik nemškega odporniškega gibanja proti nacizmu, ki je bil usmrčen po ukazu Posebnega ljudskega sodišča (Volksgerichtshof) v Berlinu. Hübener je od začetka leta 1941 izdal vrsto protinacističnih letakov, ki so vsebovali njegove politične komentarje in prepise zavezniških radijskih oddaj. Letake je s pomočjo drugih najstnikov razdeljeval po vsem Hamburgu. Februarja 1942 je sodišče Hübenerja spoznalo za krivega »zarote za veleizdajo in izdajalske podpore sovražniku« ter odredilo njegovo usmrtitev; sodišče je obsodilo tudi njegova prijatelja Rudolfa Wobbeja in Karla-Heinza Schnibbeja ter sodelavca Gerharda Düwerja zaradi »poslušanja tuje radijske postaje in širjenja tujih radijskih novic«. Hübenerja so usmrtili osem mesecev pozneje, ko je bil star sedemnajst let. Wobbe, Schnibbe in Düwer so bili obsojeni na težko delo v nemških zaporniških taboriščih.

Hübener se je rodil leta 1925 v Hamburgu. Njegova mati samohranilka, Emma Guddat Kunkel, je delala, da bi preživljala Helmutha in njegova starejša polbrata Hansa in Gerharda. Zato so Helmuth in njegova brata v najstniških letih veliko časa preživeli pri babici Wilhemine Sudrow, ki je živela v bližini. Leta 1939 se je Emma poročila z gradbenim delavcem in članom nacistične stranke Hugom Hübenerjem, ki je Helmutha kasneje posvojil.

Tudi številni nemški sveti iz poslednjih dni so tako kot njihovi sosedje na obljube nacistične stranke o ponovni gospodarski stabilnosti in večjem nacionalnem ponosu sprva gledali z upanjem. Nekateri člani Cerkve so se stranki pridružili, drugi so režimu dejavno nasprotovali. Spet drugi so ostali nevtralni. Helmuth Hübener je bil na lastne oči priča tej paleti sodelovanja v stranki. Predsednik njegove veje Arthur Zander je bil član nacistične stranke, ki je člane veje prisilil, da so poslušali radijske oddaje stranke, grozil, da bo člane prijavil zaradi protivladnih dejavnosti, leta 1938 pa je na vrata zgradbe za bogoslužje izobesil napis, ki je Jude obveščal, da niso dobrodošli. Peščica članov je na cerkvenih sestankih nosila nacistične vojaške in civilne uniforme. Po drugi strani pa je Otto Berndt, predsednik hamburškega okrožja, z govorniškega pulta pridigal proti vladni politiki. Čeprav se je uprl ideji radijskih postaj, je zasebno spodbujal upor članov in pogosto služil judovskim spreobrnjencem. Čeprav je Hübener sprva sodeloval v lokalnem Podmladku (nacistični skupini za otroke) in Hitlerjevi mladini, je ideologijo stranke začel zavračati.

Spomladi leta 1941 je odkril kratkovalovni radio svojega brata Gerharda in z njim poslušal večerne informativne oddaje britanske radiotelevizije (BBC), kar je bilo po nacističnih zakonih kaznivo. Občasno sta se mu pridružila še dva prijatelja iz cerkve, Karl-Heinz Schnibbe in Rudolf (Rudi) Wobbe. Hübener je kmalu začel pripravljati protinacistične letake, ki so vsebovali informacije iz oddaj skupaj s svojimi komentarji. S pomočjo kopirnega papirja in pisalnih strojev, ki si jih je izposodil od veje, je izdelal kopije teh letakov, ki jih je s Schnibbejem in Wobbejem pritrdil na oglasne deske nacistične stranke, trosil po prometnih ulicah in metal v poštne nabiralnike. Hübener je brezuspešno poskušal pridobiti druge najstniške znance, da bi pomagali. V osmih mesecih je pripravil serijo letakov, ki so izzivali strankarsko retoriko in spodbijali uradna poročila o vojni. Neposredno je napadal tudi strankarske uradnike. Führer »vas bo na tisoče poslal v ogenj, da bi dokončali zločin, ki ga je začel,« je Hübener zapisal na enem od letakov. »Na tisoče vaših žena bo ovdovelo, otroci pa bodo osiroteli. In vse to za prazen nič!«

Gestapovci so februarja 1942 aretirali Hübenerja, Wobbeja, Schnibbeja in Düwerja zaradi različnih zločinov glede na nacistične zakone, med drugim zaradi »zarote za veleizdajo«. Četverici so 11. avgusta med sojenjem, ki je trajalo nekaj več kot devet ur, sodili pred tričlanskim posebnim ljudskim sodiščem v Berlinu. Vse štiri so spoznali za krive. Hübener je bil obsojen na smrt, Wobbe, Schnibbe in Düwer pa na štiri do deset let dela v delovnih taboriščih. Hübenerja so usmrtili z giljotino 27. oktobra 1942.

Predsednik veje Arthur Zander je kmalu po Hübenerjevi aretaciji v Helmuthovo člansko dokumentacijo vpisal »izobčen«. Vendar okrožni predsednik Otto Berndt ukrepa ni hotel podpisati. Drugi podpisani je bil nato Anthon Huck, član predsedstva evropskega misijona. Več cerkvenih voditeljev je pozneje izjavilo, da s Hübenerjem niso hoteli imeti nič, da bi svete iz poslednjih dni zaščitili pred gnevom nacistične oblasti. Po koncu druge svetovne vojne je Prvo predsedstvo razveljavilo odločitev o izobčenju Hübenerja in leta 1948 je Hübener dobil tempeljske uredbe po pooblaščencu.

Helmutha Hübenerja se še desetletja po drugi svetovni vojni spominjamo po njegovem odporu proti nacističnemu režimu. Spominske razstave so bile postavljene v poklicni šoli v Hamburgu, pri spomeniku nemškega odpora v Berlinu in v zaporu Plötzensee, kjer je bil usmrčen. Poleg tega so po njem imenujejo mladinski center, šola in dve ulici v Hamburgu. Vse od štiridesetih let 20. stoletja politične, družbene in verske skupine v spomin na njegovo junaštvo 8. januarja (njegov rojstni dan) in 27. oktobra (dan njegove usmrtitve) prirejajo različne proslave. 8. januarja 2020 so v Hübenerjevo čast poimenovali šolo v centru za mladoletne prestopnike v bližini zapora Plötzensee. Navsezadnje morda Hübenerjeve misli, zajete v pismu, ki ga je poslal v zadnjih trenutkih, najbolje opominjajo na njegovo moč prepričanja in trajno upanje: »Zelo sem hvaležen nebeškemu Očetu, da se to mučno življenje končuje nocoj. Tega tako ali tako nisem mogel več prenašati! Oče v nebesih ve, da nisem storil nič narobe. … Vem, da Bog živi in da bo pravi sodnik o tej zadevi. Do našega srečnega ponovnega srečanja v tem boljšem svetu!«

Sorodne teme:Nemčija, druga svetovna vojna