Kar koli vam reče, storite

Odrešenik je svoj prvi zabeleženi čudež naredil na poročni gostiji v galilejski Kani. Tam so bili tudi njegova mati Marija in njegovi učenci. Marija se je očitno čutila nekoliko odgovorno za uspeh gostije. Med praznovanjem je nastala težava - gostiteljem poroke je zmanjkalo vina. Marijo je zaskrbelo in šla je k Jezusu. Na kratko sta govorila, potem pa se je Marija obrnila k služabnikom in rekla:

»Kar koli vam reče, storite.

Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev. / …/ [Teh kamnitih vrčev niso uporabljali za shranjevanje pitne vode, ampak so jih uporabljali za obredna umivanja po Mojzesovi postavi.]

Jezus / …/ je [služabnikom] rekel: ‘Napolnite vrče z vodo!’ In napolnili so jih do vrha.

Nato jim je rekel: ‘Zajemite zdaj in nesite starešini!’ In nesli so mu.

[Potem] je starešina pokusil vodo, ki je postala vino,« in izrazil presenečenje, da so z najboljšim vinom na gostiji postregli tako pozno.

Ta dogodek si običajno zapomnimo zato, ker je bila spremenitev vode v vino prikaz Božje moči - to je bil čudež. To je pomembno sporočilo, vendar je v Janezovem poročilu še eno pomembno sporočilo. Marija je bila »dragocena in izvoljena posoda«, ki jo je Bog poklical, da rodi, neguje in vzgaja samega Božjega Sina. O njem je vedela več kot kdor koli na zemlji. Poznala je resnico o njegovem čudežnem rojstvu. Vedela je, da je brez greha in da »ni govoril kakor drugi možje, niti se ga ni moglo učiti; kajti ni bilo potrebno, da bi ga kdo učil.« Marija je vedela za njegovo izjemno zmožnost za reševanje težav, vključno s tako osebno, kot je bila oskrba z vinom na poročni gostiji. Neomajno je zaupala vanj in v njegovo božansko moč. Njeno preprosto, neposredno navodilo služabnikom ni imelo nobenih zahtev, nobenih pogojev, nobenih omejitev. »Kar koli vam reče, storite.«

Marija je bila dekle, ko se ji je prikazal angel Gabriel. Sprva se je »vznemirila«, ker so jo imenovali »obdarjena z milostjo« in »blagoslovljena / …/ med ženami«, »in [je] premišljevala, kakšen pozdrav je to«. Gabriel ji je zatrdil, da se nima česa bati - novica, ki jo prinaša, je dobra. »Spočet v [njenem] telesu« bo »Sin Najvišjega« in »rodila [bo] sina« in »kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj«.

Marija se je na glas spraševala: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?«

Angel je pojasnil, vendar le na kratko, zatrjujoč ji, da »Bogu namreč ni nič nemogoče«.

Marija je ponižno odgovorila, da bo storila, kar jo Bog prosi, ne da bi zahtevala, da bi poznala podrobnosti, in nedvomno navkljub temu, da je imela nešteto vprašanj o posledicah za njeno življenje. Zavezala se je, ne da bi točno razumela, zakaj jo to prosi ali kako se bo to izšlo. Božjo besedo je sprejela brezpogojno in vnaprej, in le malo je vedela, kaj jo čaka. Marija je s preprostim zaupanjem v Boga rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!«

Ko se odločimo, da storimo, »kar nam [Bog] reče«, se iskreno zavežemo, da bomo svoje vsakodnevno obnašanje uskladili z Božjo voljo. Takšna preprosta dejanja vere, kot so vsakodnevno preučevanje svetih spisov, redni posti in molitve s pravim namenom, poglabljajo naš vodnjak duhovne zmožnosti za zadovoljitev potreb tega življenja. Sčasoma preproste navade verovanja privedejo do čudežnih rezultatov. Te navade v našem življenju kot seme majhno vero za vselej spremenijo v dinamično moč. Potem ko nam na pot pridejo izzivi, naša zakoreninjenost v Kristusu naši duši nudi stanovitnost. Bog nas utrdi, ko smo šibki, poglablja naše radosti in napravi, da se vse izide v [naše] dobro.

Pred nekaj leti sem govoril z mladim škofom, ki se je vsak teden ure posvetoval s člani oddelka. Njegove ugotovitve so bile osupljive. Rekel je, da so bile težave, s katerimi so se člani oddelka soočali, takšne, s kakršnimi se soočajo člani Cerkve vsepovsod - vprašanja, kot so, kako ustvariti srečno zakonsko zvezo; težave z usklajevanjem dela, družine in cerkvenih dolžnosti; izzivi s spolnjevanjem Besede modrosti, z zaposlitvijo ali s pornografijo; ali težave s pridobivanjem miru glede cerkvene politike ali zgodovinskih vprašanj, ki jih niso razumeli.

Njegov nasvet članom oddelka je zelo pogosto vključeval vrnitev k preprostim verskim navadam, kot so preučevanje Mormonove knjige - kot nam je predsednik Thomas S. Monson svetoval, naj delamo - plačevanje desetine in predano služenje v Cerkvi. Vendar so se mu pogosto odzvali z dvomom: »Ne soglašam z vami, škof. Vsi vemo, da je to dobro storiti. O tem se v Cerkvi ves čas pogovarjamo. Vendar nisem prepričan, da me razumete. Kaj ima kaj od tega opraviti s težavami, s katerimi se soočam?«

To je upravičeno vprašanje. Sčasoma sva s tistim mladim škofom opazila, da so tisti, ki so odločni v tem, da delajo »majhne in preproste stvari,« - poslušni na dozdevno majhne načine - blagoslovljeni z vero in močjo, ki daleč presega dejanska dejanja poslušnosti in se jim pravzaprav nemara zdi, da to z njimi nima nobene zveze. Morda se zdi težko najti povezavo med osnovnimi vsakdanjimi dejanji poslušnosti in rešitvami za velike zapletene težave, s katerimi se soočamo. Vendar so povezane. Po mojih izkušnjah je pravilno pridobivanje majhnih vsakodnevnih verskih navad najboljši način, da se utrdimo pred življenjskimi težavami, kakršne koli že so. Majhna dejanja vere, celo ko se zdijo nepomembna ali popolnoma nepovezana z določenimi težavami, ki nas tarejo, nas blagoslavljajo v vsem, kar delamo.

Pomislite na Naamána, vojskovodjo arámskega [kralja], hrabrega vojščaka in gobavca. Služabnica je pripovedovala o preroku v Izraelu, ki bi Naamána lahko ozdravil, in tako je ta v spremstvu služabnikov, vojakov in z darili odpotoval v Izrael in nazadnje prispel v Elizejevo hišo. Elizejev služabnik, ne Elizej sam, je Naamána obvestil, da je Gospodova zapoved, naj gre »in se sedemkrat [umije] v Jordanu«. Preprosta stvar. To preprosto navodilo se je velikemu vojščaku morda zdelo tako nelogično, preprosto ali pod njegovim dostojanstvom, da se mu je predlog zdel žaljiv. Skratka, Naamánu se Elizejeva navodila niso zdela smiselna, zato »se je razjezil [in] odšel«.

Toda Naamánovi služabniki so z njim obzirno govorili in pripomnili, da bi storil »kaj težkega«, če bi mu to naročil Elizej. Pripomnili so, da zato, ker mu je bilo naročeno, naj naredi le nekaj majhnega, zakaj tega ne bi naredil, čeprav ne razume zakaj? Naamán je znova pretehtal svoj odziv in morda skeptično, vendar poslušno, »šel in se sedemkrat potopil v Jordanu« in bil čudežno ozdravljen.

Nekatera plačila za poslušnost pridejo hitro; druga pridejo šele potem, ko smo preizkušeni. V Dragocenem biseru beremo o Adamovem neutrudnem marljivem izpolnjevanju zapovedi, naj daruje žrtve. Ko je angel Adama vprašal, zakaj daruje žrtve, je odgovoril, da ne ve drugega, kakor da mu je to zapovedal Gospod. Angel je pojasnil, da so njegove žrtve podoba žrtvovanja Očetovega Edinorojenca. Vendar je to pojasnilo prišlo šele potem, ko je Adam že veliko dni dokazoval svojo pripravljenost, da bo poslušen Gospodu, ne da bi vedel, zakaj mora darovati tiste žrtve.

Bog nas bo vedno blagoslovil za stanovitno poslušnost njegovemu evangeliju in zvestobo njegovi Cerkvi, vendar nam vnaprej le redko pokaže svojo časovnico, zakaj tako dela. Ne pokaže nam celotne slike od začetka. Tu nastopijo vera, upanje in zaupanje v Gospoda.

Bog nas prosi, naj vztrajamo z njim - naj mu zaupamo in mu sledimo. Roti nas, naj se »ne prerekamo, ker ne vidimo«. Svari nas, naj ne pričakujemo lahkih odgovorov oziroma hitrih rešitev iz nebes. Stvari se uredijo, če med preizkusom vere ostanemo trdni ne glede na to, kako težko je morda prestajati ta preizkus oziroma kako počasen je morda odgovor. Ne govorim o »slepi poslušnosti«, ampak o premišljenem zaupanju v Gospodovo popolno ljubezen in popoln čas.

Preizkus vere bo vselej vključeval zvestobo preprostim, vsakodnevnim verskim navadam. Takrat in samo takrat obljubi, da bomo prejeli božanski odgovor, po katerem hrepenimo. Le ko bomo enkrat dokazali, da smo pripravljeni storiti to, kar nas prosi, ne da bi zahtevali, da bi za vse vedeli, kdaj, zakaj in kako bomo »želi nagrado za svojo vero in svojo marljivost in potrpežljivost in veliko potrpljenje«. Prava poslušnost Božje zapovedi sprejema brezpogojno in vnaprej.

Vsi se zavestno ali drugače vsak dan odločamo, »komu [hočemo] služiti. Svojo odločnost, da bomo služili Gospodu, dokažemo, ko se zvesto spopadamo z vsakodnevnimi dejanji predanosti. Gospod obljublja, da bo usmerjal naše poti, da pa bo to naredil, moramo hoditi, zaupajoč, da pozna pot, ker je pot on.« Svoje kamnite vrče si moramo napolniti do vrha. Ko mu zaupamo in mu sledimo, se nam življenje spremeni kakor voda v vino. Postanemo nekaj več in boljši, kot bi sicer sploh lahko kdaj bili. Zaupajte v Gospoda in »kar koli vam reče, storite«. V imenu Jezusa Kristusa, amen.