Kakor majhen otrok

Jezus je »poklical k sebi otroka /…/

in rekel: ‘Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!’

Kdor se torej poniža kot ta otrok, bo največji v nebeškem kraljestvu.« /…/

Kaj je celo Kristusu izvabilo solze v najbolj ganljivem prizoru v vsej Mormonovi knjigi? Kaj je Jezus učil, ko je priklical nebeški ogenj in zaščitniške angele, naj te otroke obdajo, in odraslim zapovedal, naj pogledajo »svoje male«?

Ne vemo, kaj je sprožilo vse to, vendar menim, da je to imelo nekaj opraviti z njuno čistostjo in nedolžnostjo, njuno prirojeno ponižnostjo, in kaj nam to lahko prinese v naša življenja, če to ohranimo. /…/ 

Toda otroci ga imajo zares radi in ta ljubezen se na odru življenja lahko prenese v druga razmerja. Otroci praviloma celo v svojih najmlajših letih tako zlahka izkazujejo ljubezen, tako rade volje odpuščajo, se smejejo tako prisrčno, da se lahko razneži celo najhladnejše, najtrše srce.

No, seznam se še nadaljuje. Čistost? Zaupanje? Pogum? Značaj? /…/

Sestre in bratje ter prijatelji, na vrhu seznama najlepših podob, kar jih poznam, so dojenčki, otroci in mladina, ki so tako vestni in neprecenljivi kot tisti, ki smo jih danes omenili. Pričujem, da so oni podobe Božjega kraljestva, ki na zemlji uspeva v vsej svoji moči in lepoti.