Ogenj, bakle, ples in evangelij

Samoanski ples z gorečimi baklami ali ailao afi je sodobna različica tradicionalnega vojnega plesa. To je edinstven talent, oblika umetnosti in izražanja, za številne pa tudi način, kako proslaviti svojo kulturo.

Trije mladi s Havajev v ZDA to pojasnjujejo takole:

Vivian, osemnajst let: »Tradicionalno je bilo to nekaj, kar so bojevniki počeli samo z baklami. Kasneje so dodali ogenj in vrtenje. To je precej podobno vrtenju palice, le da je na obeh koncih ogenj.«

Tui, dvanajst let: »Pri plesu z gorečimi baklami je prisotno veliko vročine. Veliko je tudi vrtenja. Bakle med vrtenjem celo mečeš in premikaš.«

Joseph, osemnajst let: »Med gibanjem ognja, žvižganjem vetra in igranjem bobnov je precej glasno. Ampak če sem iskren, je to zame nekakšen tihi duhovni trenutek, saj mi silno veliko pomeni. Ples z gorečimi baklami je način, kako se povezujem s svojo družino in kulturo.«

Za te mlade ples z gorečimi baklami ni le izjemen in redek talent. Naučil jih je tudi veliko dragocenih življenjskih lekcij o tem, kako ostati blizu Gospodu, tako da živijo po evangeliju in pomagajo drugim.

Ko plešete z gorečimi baklami, gre marsikaj lahko narobe. Bencin se lahko razlije po vsem ročaju in slednji postane spolzek. Situacijo lahko spremeni tudi veter in oteži lovljenje bakel. Med plesom mi je v veliko pomoč zaupanje v Gospoda.

Eden mojih najljubših odlomkov iz svetih spisov je Pregovor 3:5, ki pravi, naj z vsem srcem zaupamo v Gospoda. Mislim, da je to pomembno, saj se v trenutkih nastopa zaveš, da si v te treninge vložil vse, v resnici pa je vse odvisno samo od tebe, gorečih bakel in nebeškega Očeta.

Rad molim k nebeškemu Očetu: »V redu, potrudil sem se, zdaj pa mi, prosim, vodi roke.«

Za tekmovanja z gorečimi baklami je potrebno veliko priprav. Šest mesecev pred tekmovanjem treniram vsak dan.

Težko je tudi zato, ker je moj urnik tako natrpan. A prostor za Gospoda vedno naredim tako, da hodim v cerkev, na dejavnosti Mladeničev, na seminar, in tako, da berem svete spise in molim. Pri tem opazim, da je moj dan drugačen. Vse se preprosto uredi.

Vsekakor čutim, da mi je Kristus v oporo. Če zaupate v Gospoda in si ga prizadevate postaviti na prvo mesto, vam bo pomagal pri vsem, kar morate narediti.

Med odraščanjem sem strice in bratrance opazovala pri plesu z gorečimi baklami. Zdelo se mi je res super, vendar nisem vedela, ali bi to zmogla tudi sama. V srednji šoli sem si za enega od ciljev zadala, da se to naučim. Ko sem se naučila, sem svoj cilj natančneje opredelila: Hotela sem tekmovati na tekmovanju z gorečimi baklami.

Ples z gorečimi baklami mi je pomagal, da sem pridobila samozavest. Ko plešeš, obstajajo določeni gibi, ko vržeš baklo v zrak, jo opazuješ in nato ujameš. Včasih sem stekla stran, ko sem baklo vrgla v zrak. Oče me je naučil, da se moram osredotočiti na gib in biti samozavestna.

Sčasoma sem bila med nastopanjem in pri vsem drugem bolj samozavestna. Zdaj je res super, saj včasih po nastopih k meni pridejo dekleta in pravijo, da so navdušene in da bi se tudi same rade preizkusile v plesu z gorečimi baklami. Tako sem navdušena, da navdihujem druge ljudi, da naredijo nekaj, za kar so mislili, da morda ne zmorejo.

Ko nastopam, nisem živčen. Čutim vznemirjenje. Spoznal sem, da tudi če ga polomim, to lahko spremenim v nekaj lepega. To je skoraj kakor slikanje. Ko slikar naredi napako, jo morda spremeni v nekaj novega. Včasih mi goreča bakla pade na tla, vendar jo poberem in plešem naprej.

Spodbujanje samega sebe mi je zelo pomagalo pri mojih strahovih. Namesto misli, denimo: »Kaj če ga polomim?« Poskušam bolj misliti: »Kaj če mi bo šlo dobro!«

Prav tako je postalo rutina, da pred vsakim nastopom z gorečimi baklami kratko molim. Molitev me ščiti in mi pomaga, da dobro odplešem. Ko molim, sem prepričan, da mi bo šlo dobro.

Pred izvajanjem točke z gorečimi baklami sem ponavadi živčen. Vsakič pred začetkom molim. Nekoč sem pred začetkom molil in občutil toplino in nisem bil prestrašen. Ko sem plesal, sem čutil, kot da nekdo stoji poleg mene.

Molitev mi resnično pomaga, da nisem živčen. Po molitvi se zavem, da se samo zabavam!

Minulo poletje smo ples z gorečimi baklami izvajali v Romuniji in Bolgariji. Očka nas je vedno spodbujal, naj se pesem »Kjer ljubezen je doma« (Hvalnice in otroške pesmi, str. 44) naučimo v jeziku države, ki jo obiščemo. To počnemo zato, da jo po nastopu zapojemo kot družina.

Mislim, da je sporočilo o ljubezni doma pomembno, saj nas opominja, naj imamo ljubezen povsod, kamor gremo. Čutim, da druge ljudi spodbujam in osrečujem. In čeprav včasih ne govorijo mojega jezika, vem, da občutijo evangelij, ki ga oznanjamo s svojimi talenti.

Nainoa A., trinajst let

Sporočilo o ljubezni doma je pomembno, ker so ljudje, če ne vedo, da jih obdaja ljubezen, lahko nesrečni. Ko je pri meni doma ljubezen, čutim mir in spokojnost.

Ples z gorečimi baklami je eden od načinov, kako ti mladi svetijo s svojo lučjo in svoje talente razdajajo drugim. »Z družino lahko nastopam in razdajam svoje talente po vsem svetu. Občutim srečo, ker vem, da z razdajanjem svojih talentov druge spodbujaš,« pravi Nainoa.

Nainoajev starejši brat Kawiki pravi, da ga ples z gorečimi baklami spominja na to, kako svetloba premaga temo. Zanj je to, da pokaže svoje talente, kakor da bi drugim prinašal luč.

Joseph pravi, da kadar svetimo, svetimo za nebeškega Očeta. »Ko damo, kar imamo, ne blagoslavljamo samo sebe oziroma tistih, ki jim razdajamo svoje talente, temveč tudi v nekem smislu slavimo nebeškega Očeta.«

Vivian pravi, da njen dedek vedno predstavi odlomek iz Mateja 5:16, ki govori o tem, naj naša luč sveti pred ljudmi. »Mislim, da je to dober odlomek, ker vam ni treba biti dober samo v plesu z gorečimi baklami, da bi oznanjali evangelij. Lahko ste dobri v čemerkoli in uporabite svoje talente, da tako oznanjate evangelij.«