Skrivnostna pločevinka

»Kaj je to, mami?« Sadie je iz notranjosti omare izvlekla veliko pločevinko. »Na njej ni nalepke.«

»Na to sem pozabila,« je rekla mami. »Etikete so padle z nekaj konzerviranih izdelkov, zato jih je trgovina prodajala poceni. Kupila sem eno. Zdi se mi, da je verjetno konzerviran grah.«

Sadie se je namrščila. Konzervirani grah ji ni najljubši.

Mami je pobrala pločevinko in jo obrnila. »Kmalu se bo pokvarila. Najbolje, da jo danes pojemo.« Pločevinko je postavila na mizo.

»Kaj je to?« je vprašal Sadiejin starejši brat Jason.

»Kdo ve?« je rekla Sadie. »Mama misli, da je grah.«

Jason je pločevinko pretresel. »Ne zveni kot grah. Mislim, da je fižol.«

Sadie je dobila zamisel. Zgrabila je lepilni trak in flomaster in na en listek napisala »grah«, na drug listek pa »fižol«. Prilepila ju je na pločevinko.

Nato je za trenutek pomislila in na drug listek napisala »paradižnikova omaka«.

Ravno takrat je v sobo prišel oči. »Kaj se dogaja?«

»Igramo se igro,« je rekla mami. »Ugani, kaj je v pločevinki.«

Oče je pobral pločevinko, jo močno stresel in jo povohal. »Gobe!« je razglasil.

Vsi so zastokali. »Ne gobe!« je rekla Sadie. To je bilo slabše od graha, fižola in paradižnikove omake. »Mogoče bi morali pločevinko kar zavreči.«

»Ali vas ne zanima, kaj je v resnici notri?« je vprašala mami.

Oče je zgrabil odpirač za pločevinke. »Mene zanima!«

Ko je oče odprl pločevinko, si je Sadie zakrila oči. Ko pa je potegnil pokrovček nazaj, je bila presenečena. Pločevinka je bila polna slastnega sadja.

»Mljask!« je rekla, ko je gledala narezane hruške, grozdje, češnje in breskve.

Jason je prinesel skledice in žlice. »Jejmo!«

Sadie si je v skledico z žličko naložila nekaj sadja iz pločevinke. »Ne morem verjeti, da smo se vsi motili,« je rekla. »Bila sem prepričan, da je v njej nekaj ogabnega.«

»Ali kdaj tako označimo ljudi?« je vprašala mama.

»Kako to misliš?« je vprašala Sadie.

Oče je svojo skledico položil na mizo. »Odločimo se, kakšni so znotraj, medtem ko vidimo le zunanjost.«

Sadie je pomislila. »Ko je bila Samara nova v šoli, sem mislila, da ni prijazna. Potem pa sem izvedela, da samo ne zna dobro govoriti našega jezika. Zdaj se igrava ves čas!«

»To je dober primer,« je rekla mama.

»Včasih se počutim označen,« je tiho rekel Jason. »Otroci v šoli pravijo, da dobim dobre ocene samo zato, ker me ima učiteljica rada. Toda resnica je, da trdo delam in naredim vso domačo nalogo.«

»Nalepke lahko bolijo, kajne?« je rekel oči.

Jason je prikimal.

Sadie je pojedla zadnji grižljaj sadja. »Toda ali so vse oznake slabe? V trgovini moraš vedeti, kaj dejansko kupuješ.«

»Tako je,« je rekel oči. »Kdaj so torej nalepke dobre?«

Jason je dvignil žlico. »Ko so resnične!«

»In kdo ve, kaj je v resnici v nekem človeku?« je vprašala mami.

»Nebeški Oče,« sta skupaj rekla Sadie in Jason.

»Razumem,« je rekla Sadie. »Sem Božji otrok. To je prava nalepka zame.«

»In zame,« je rekel Jason.

»In zame!« je rekel oči.

»Za vsakogar.« Mami se je nasmehnila. »Zato ljudi ne bi smeli označevati na podlagi tega, kar vidimo na zunaj, ali verjeti lažnim nalepkam, ki nam jih dajo. Ker samo Bog ve, kaj smo v resnici znotraj.«

Sadie je napisala na nov lepilni trak in si ga prilepila na pulover. »Božji otrok,« je rekla. Sadie se je nasmehnila. Ta nalepka ji je bila najbolj všeč.

పీడీఎఫ్ ను తెరవండి

Ilustrirala: Róisín Hahessy