Sporočilo na duhovnih minutah za mlade odrasle

Kako čudovito je, da sva spet lahko na UBY v Idahu, v kraju, ki ga dobro poznava in nama je tako všeč. Ko je starešina Bednar služil kot predsednik UBY v Idahu, so bili najini otroci mladi odrasli. Nocoj sva tukaj z nekaterimi najinimi mladimi odraslimi vnuki! Molim, da bo z mano in z vami Sveti Duh, ko vam bom govorila o nekaj mislih in občutkih, ki sem jih prejela v mislih in srcu.

S starešino Bednarjem sva se pred nekaj leti udeležila duhovnih minut z vprašanji in odgovori z veliko skupino mladih odraslih. Nedavno sem pozorno prebirala na stotine vprašanj, ki ste jih poslali, in ganilo me je veliko vprašanj, ki so temeljila na strahu, pomanjkanju samozavesti in zaupanja ter manjšem dvomu vase. Odločila sem se, da se bom nocoj v svojih besedah osredotočila na nekatera od teh vprašanj ter vam govorila o ugotovitvah iz svetih spisov in o svojih izkušnjah, kar upam, da vam bo pomagalo na vaši življenjski poti – zdaj in v prihodnosti.

Ko boste poslušali naslednja vprašanja, se morda v njih lahko prepoznate:

1. Kako naj strah nadomestim s krščansko ljubeznijo in vero?

2. Kako naj ostanem močan, ko se počutim tako šibkega?

3. Kako naj se naučim zaupati Bogu?

Prepričana sem, da smo vsi že imeli takšna vprašanja.

Odlomek iz svetih spisov, ki bi ga nocoj rada uporabila kot podlago za svoje besede, najdemo v Izaiju 41:10:

»Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«

Upam, da boste med nekaj minutnim skupnim preučevanjem tega odlomka prejeli vtise, ki vam bodo pomagali, da boste strah nadomestili s krščansko ljubeznijo in vero, ohranili trdnejše prepričanje, da lahko ostanete močni, ko se počutite tako šibke, in pridobili zaupanje vase, ko se učite zaupati Bogu.

Za začetek razmislimo o prvem delu Izaije 41:10:

»Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj.«

Spomnite se svetopisemskega poročila v 24. poglavju Luka, ko sta na dan Jezusovega vstajenja dva njegova privrženca hodila iz Jeruzalema v vas Emavs.

Na poti se jima pridruži neznanec in ju vpraša, zakaj sta žalostna. Presenečena sta, ker ta človek ne ve ničesar o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu, in mu pripovedujeta, kaj se je dogajalo pretekle tri dni. Povesta mu, da so Jezusa po krivem obtožili in obsodili na smrt, ga križali in da je potem čudežno vstal od mrtvih. Ta moža ne vesta, dokler ne zaključila svoje dobrih enajst kilometrov dolge poti, da sta hodila s samim vstalim Gospodom.

Zakaj je to poročilo pomembno? Ker verjamem, da Jezus hodi z vami in z mano na naši poti skozi življenje bolj, kot bomo kdaj vedeli. Z nami je. Kako naj strah nadomestimo s krščansko ljubeznijo in vero? Spomnite se naslednje povedi iz Izaija:

»Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj.«

Zdaj pa si poglejmo drugi del tega odlomka:

»[S]aj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal.«

Ko sva pred leti živela tu v Rexburgu, sem se odpeljala v Salt Lake, da bi bila s svojo sestrično dan po tem, ko je njen mož prestal operacijo na odprtem srcu. To je bil čas negotovosti in potem ko sem videla njenega moža, sem spoznala, zakaj jo tako skrbi. Ni dobro okreval in zdravniki so se odločili, da potrebuje transfuzijo.

Pred tem še nikdar nisem videla transfuzije krvi in me je presenetilo, kako je kri počasi kapljala kapljico po kapljico po ozki cevki v njegovo žilo. Med opazovanjem sem razmišljala o Odrešeniku in se spraševala, koliko kapelj krvi je prelil zame. V nekaj urah sem bila priča novemu življenju, energiji in moči, ki jo je omogočila transfuzija.

Nekako, in tako, kot ne morem v celoti razumeti in doumeti, nam odkupna daritev Jezusa Kristusa daje moč in nam pomaga narediti, kar je težko. Blagoslovljeni smo, da lahko naredimo, kar mislimo, da ne moremo. Kako naj ostanemo močni, ko se počutimo tako šibke? Spomnite se naslednje povedi iz Izaije:

»[S]aj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal.«

Naj vam povem nekaj svojih misli o zadnji povedi iz Izaija 41:10:

»[P]odpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«

Desnico se pogosto omenja kot roko zaveze. Zaradi svoje zavezne povezanosti s Kristusom lahko zaupamo, da nas bo Odrešenik podprl, okrepil in nam pomagal.

Ob tem se spomnim poročila v 14. poglavju Mateja, ko so Jezusovi učenci na barki sredi jezera in jih veter in valovi premetavajo sem ter tja. Peter zagleda Jezusa, ki hodi po vodi, in ga prosi, naj mu reče, naj pride k njemu. Jezus mu izpolni željo in Peter začne hoditi po vodi proti njemu. Dobro mu gre, dokler se osredotoča na Jezusa. Ko pa Peter opazi silovit veter, začne toniti in zakliče k Jezusu, naj ga reši. »Jezus je takoj iztegnil roko [in] ga prijel.« In resnično verjamem, da bo ujel tudi nas.

Kako naj se naučimo zaupati Bogu? Spomnite se naslednje povedi iz Izaije:

»[P]odpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«

Pričujem, da nas nebeški Oče pozna in ljubi. Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Odkupitelj. Hodi z nami, nas krepi nas in nam pomaga. In lahko zaupamo, da nas bo podprl, okrepil in nam pomagal, če bomo pomnili svojo zavezno povezanost z njim. Vem, da je Sveti Duh razodevalec in nam v um prikliče misli in v srce občutke. Vem, da je bil starešina Bednar poklican od Boga »s preroštvom in s polaganjem rok«. On je apostol Gospoda Jezusa Kristusa.

V imenu Jezusa Kristusa, amen.